Projekt: CONNECTING STORIES-Telefonske govorilnice

zastava Slo 

Telefonske govorilnice

 Na Portugalskem so se prvi javni telefoni pojavili leta 1887. Nameščeni so bili na poštah in v telefonskih govorilnicah na javnih mestih, zanje pa je bilo odgovorno podjetje APT (The Anglo-Portuguese Telephone Company), ki je upravljalo telefonsko omrežje v Lizboni in Portu. Če so želeli klicati iz javnega telefona, so morali prositi operaterja, da je vzpostavil klic.

Vedno večje število uporabnikov je spodbudilo širjenje javnih telefonskih govorilnic na različne poslovne objekte in v stavbe z večjim številom ljudi.

Leta 1930 je z avtomatizacijo telefonskega omrežja uporaba telefona začela igrati vse pomembnejšo vlogo v vsakdanjem življenju ljudi, kar je povzročilo veliko povečanje povpraševanja po telefonskih storitvah. Dve leti pozneje je družba APT dobila dovoljenje za namestitev telefonskih govorilnic v Lizboni in Portu.  Kabine, zgrajene iz armiranega betona in zastekljene, so se imenovale javni “kioski”, podobno kot v Angliji. Odprte so bile 24 ur na dan in so pogosto služile tistim, ki doma še niso imeli telefona. Leta 1970 so bile kabine izdelane iz aluminija in stekla ter imele zložljiva vrata, pozneje pa so postale še preprostejše, saj so imele le dve stekleni plošči in modri pokrov.

Tudi telefone v kabinah so zamenjali novi modeli: od leta 1989 so delovali s pomočjo predplačniške kartice, pozneje pa z mednarodnimi kreditnimi karticami. Z napredkom se je izboljšala kakovost storitev, komunikacije pa so postale varnejše in dostopnejše.

V Sloveniji so javno telefonsko govorilnico prvi dobili Ljubljančani, in sicer oktobra 1897 v poštni palači, skupaj s telefonskim omrežjem, na katerega je bilo priključeno 66 naročnikov. Decembra istega leta so jo priključili tudi v Mariboru. V začetku 20. stoletja so se jim pridružile še govorilnica v Celju in dve v Gorici. Do druge svetovne vojne je njihovo število naraslo na devetnajst v Ljubljani in pet v Mariboru.

Telefonski aparati v zaprtih kabinah ali odprtih glušnikih so bili postavljeni na javnih mestih ali v poštnih uradih. Stroške telefoniranja na pošti je uporabnik plačal pri okencu glede na število porabljenih impulzov. V uličnih govorilnicah so sprva uporabljali kovance, kar pa je bilo zaradi njihovega stalnega menjanja in spreminjanja vrednosti zelo nepraktično. Telefonsko govorilnico so namreč morali vsakič odmontirati, nadgraditi in vrniti na teren. Težave z inflacijo, ki je tehnološke posodobitve niso mogle dohajati, so rešili žetoni z različnimi vrednostmi impulzov. Sprva gladke žetone je bilo mogoče zlahka ponarediti, zato so jih zamenjali žetoni z zarezami. Leta 1979 je bilo v Ljubljani že 245 telefonskih govorilnic. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je veljalo, da javni aparati naredijo precej več prometa kot zasebni ali službeni telefoni.

Dobro desetletje kasneje je Ljubljana dobila prvi dve javni govorilnici na magnetne kartice. Leta 1992 je bilo v Sloveniji postavljenih še okoli 1.600 telefonskih aparatov na žetone in 70 na magnetne kartice, ki pa se na terenu niso obnesli. Zato so nabavili 1.500 telefonskih aparatov na impulzne kartice s čipom, ki so bile uporabnikom bolj prijazne, posodobili pa so tudi telefonske kabine in glušnike.

Leta 2007 je telefonski promet v 3383 govorilnicah po vsej Sloveniji še vedno prinašal dobiček, predvsem na račun klicev iz zaporov in psihiatričnih ustanov oziroma bolnišnic in domov za ostarele. Kmalu pa je zaradi bliskovitega razvoja mobilne telefonije njihovo število začelo vztrajno padati. Kljub temu so še leta 2012 prodali skoraj 90.000 kartic za telefoniranje iz govorilnic, ki pa jih niso kupovali samo uporabniki, ampak so pritegnile tudi zanimanje zbirateljev.

V Sloveniji se javne telefonske govorilnice uvrščajo med univerzalne storitve, ki jih zagotavlja Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Izbrani ponudnik Telekom Slovenije mora zagotavljati zakonsko določeno geografsko pokritost z javno telefonijo, iz katere je mogoče brezplačno opraviti klic v sili. Do leta 2019 je bil Telekom Slovenije dolžan zagotoviti delovanje najmanj 591 javnih telefonskih govorilnic.

Zanimanja za klice iz telefonskih govorilnic skoraj ni več. Ponekod so bili inovativni; odsluženim govorilnicam so dodelili novo vlogo in spremenili njihovo namembnost. Kar pa zadeva klice v sili – prej boste opravili z mobilnim telefonom, kot uspeli najti delujočo telefonsko govorilnico.

zastava EngTelephone boxes

In Portugal, the first public telephones appeared in 1887. They were located inside post offices and in telephone booths, under the responsibility of the company that operated the telephone network in Lisbon and Porto, APT (The Anglo-Portuguese Telephone Company). People would go to the public telephone, ask the operator for a call, the operator would establish the call and pass it on to the person.

The growing number of users encouraged the extension of public payphones to various commercial establishments and inside buildings with large numbers of people.

With the automation of the telephone network in 1930, the use of the telephone began to play an increasingly important role in people’s daily lives, causing a big increase in the demand for telephone service.

Two years later, APT received the authorisation to install telephone booths in the cities of Lisbon and Porto.  Built of reinforced concrete and glazed, the booths were called public “kiosks”, similar to the terminology used in England, “telephone kiosk”.  They were open 24 hours a day, often serving as a help desk for people who did not yet have a telephone at home.

In 1970, the booths were made of aluminium and glass, with a folding door, and later became even simpler, with only two glass plates and a blue cover.

The phones in the cabins were also being replaced by new models: from 1989 they worked with a prepaid card and later with international credit cards. Advances drove improvements in the quality of service, making communications more secure and accessible.

In Slovenia, the first public call box was provided to the inhabitants of Ljubljana in October 1897 in the Post Palace, together with a telephone network of 66 subscribers. In December of the same year, one was also installed in Maribor. At the beginning of the 20th century, there were joined by a public call box in Celje and two in Gorizia. By the beginning of World War Two, their number increased to nineteen in Ljubljana and five in Maribor.

Pay phones in booths or non-enclosed setups were installed in high-traffic outdoor areas or post offices. Phone calls made in the post offices were charged based on rates for calling and paid at the counter.   The outdoor boots were initially fitted with coin-operated telephones, which proved non-viable, especially during inflationary periods and constant changes in coins and their value. Each time, the booth had to be moved from the location to the workshop, where the coin slot on the pay phone was changed, and then the booth was reinstalled at the site. The solution came in the form of telephone tokens of different values. Originally smooth tokens, which could be easily counterfeited, were replaced by slotted ones. In 1979, Ljubljana already had 245 telephone booths. In the mid-1980s, public telephones were thought to generate considerably higher turnover than private or business telephones.

In November 1989, Ljubljana got its first two public pay phones with magnetic cards. Three years later, around 1,600 more token-operated and 70 magnetic card-operated telephones were installed in Slovenia, but they did not perform well in the field. Therefore, 1,500 chip-based card telephones were purchased, which were more user-friendly, and telephone booths and non-enclosed pay phones were also modernised.

In 2007, telephone traffic in 3,383 booths across Slovenia continued to make a profit, mainly on calls from prisons and psychiatric institutions or hospitals and nursing homes. However, the rapid development of mobile telephony has resulted in a steady decline in calls. Interestingly though, as late as 2012, nearly 90,000 payphone cards were sold not only to make phone calls but also as collectibles.

In Slovenia, public telephone booths are classified as universal services regulated by the Agency for Communication Networks and Services of the Republic of Slovenia. The selected provider, Telekom Slovenije, must ensure the legally defined geographical coverage of public telephony from which emergency calls can be made free of charge. By 2019, Telekom Slovenije was obliged to provide the operation of at least 591 public payphones.

There is almost no interest in calls from payphones anymore. In some places, they have been innovative, finding new uses for disused payphones and repurposing them. As for making an emergency call – it will take less time to make it with your mobile phone than trying to find an operating public call box.

Zastava Po Postos Públicos de Telefone

Em Portugal, os primeiros telefones públicos surgiram em 1887. Encontravam-se no interior das estações dos Correios, e nos locutórios, sob a responsabilidade da empresa concessionária da rede telefónica em Lisboa e no Porto, a APT (The Anglo-Portuguese Telephone Company). As pessoas deslocavam-se ao telefone público, pediam a chamada à telefonista, esta estabelecia a chamada e passava-a à pessoa.

A crescente adesão dos utilizadores estimulou o alargamento dos postos públicos a diversos estabelecimentos comerciais e ao interior de edifícios com grande afluência de público.

Com a automatização da rede telefónica em 1930, o uso do telefone passou a ter um papel cada vez mais importante na vida quotidiana das pessoas, provocando um aumento grande na procura pelo serviço telefónico.

Dois anos mais tarde, a APT recebia a autorização para instalar as cabines telefónicas (postos públicos) nas cidades de Lisboa e Porto.  Construídas em cimento armado e envidraçadas, as cabines eram designadas por “quiosques” públicos, à semelhança da terminologia utilizada em Inglaterra “telephone kiosk”.  Funcionavam 24 horas, servindo muitas vezes de posto de socorro para as pessoas que não tinham, ainda, telefone em casa.

Em 1970, as cabines passaram a ser construídas em alumínio e vidro, com uma porta dobrável, e mais tarde tornaram-se ainda mais simples, com apenas duas placas de vidro e uma cobertura azul.

Também os telefones das cabines foram sendo substituídos por novos modelos: a partir de 1989, funcionavam com cartão pré-pagamento credifone e mais tarde com cartões internacionais de crédito. Os avanços impulsionavam melhorias na qualidade do serviço, tornando as comunicações mais seguras e acessíveis.

Na Eslovénia, a primeira cabina telefónica pública foi instalada em outubro de 1897 no Palácio dos Correios, juntamente com uma rede telefónica à qual estavam ligados 66 assinantes. Em dezembro do mesmo ano, foi também ligada em Maribor. No início do século XX, se lhe juntaram uma cabina telefónica em Celje e duas em Gorizia. Por altura da Segunda Guerra Mundial, o número de telefones públicos aumentou para dezanove em Liubliana e cinco em Maribor.

Os telefones em cabinas fechadas ou em caixas surdas abertas eram colocados em locais públicos ou nas estações de correio. O custo da chamada telefónica nos correios era pago pelo utilizador ao balcão, em função do número de impulsos utilizados. Inicialmente, utilizavam-se moedas nas cabinas de rua, o que era muito pouco prático devido à sua constante mudança e alteração de valor. A cabina telefónica tinha de ser desmontada, melhorada e devolvida ao terreno de cada vez. O problema da inflação, que a modernização tecnológica não conseguia acompanhar, foi resolvido através de fichas com diferentes valores de pulsação. Inicialmente, as fichas lisas podiam ser facilmente falsificadas e foram substituídas por fichas com ranhuras. Em 1979, existiam já 245 cabinas telefónicas em Liubliana. Em meados da década de 1980, era sabido que os telefones públicos geravam muito mais tráfego do que os telefones privados ou comerciais.

Uma década mais tarde, Liubliana recebeu as suas duas primeiras cabinas telefónicas públicas com cartão magnético. Em 1992, foram instalados na Eslovénia cerca de 1 600 telefones com fichas e 70 telefones com cartões magnéticos, mas estes não funcionavam bem no terreno. Por conseguinte, foram adquiridos 1 500 telefones com cartão magnético para os tornar mais fáceis de utilizar, e as cabinas telefónicas e os silenciadores foram modernizados.

Em 2007, o tráfego telefónico em 3 383 cabinas em todo o país continuou a ser rentável, principalmente nas chamadas provenientes de prisões e instituições psiquiátricas ou de hospitais e lares de idosos. No entanto, o rápido desenvolvimento da telefonia móvel levou a um declínio constante do seu número. No entanto, em 2012, ainda foram vendidos quase 90. 000 cartões de telefone público, comprados não só pelos utilizadores, mas também por colecionadores.

Na Eslovénia, os postos públicos são classificados como um serviço universal prestado pela Agência das Redes e Serviços de Comunicações da República da Eslovénia. O fornecedor selecionado, a Telekom Slovenije, deve fornecer a cobertura geográfica legalmente definida de telefonia pública a partir da qual as chamadas de emergência podem ser feitas gratuitamente. Até 2019, a Telekom Slovenije foi obrigada a assegurar o funcionamento de, pelo menos, 591 postos públicos.

Já quase não há interesse em fazer chamadas a partir de cabinas telefónicas. Nalguns casos, as empresas têm sido inovadoras, reaproveitando e reatribuindo telefones públicos fora de uso. No que se refere às chamadas de emergência, o telemóvel é a solução antes de se encontrar uma cabina em funcionamento.

2023-05-23T13:07:02+02:0023 maja, 2023|Ne spreglejte, Občasne razstave, Zanimivosti|

Deli to zgodbo!

Zapri