Telefonske govorilnice

Na Portugalskem so se prvi javni telefoni pojavili leta 1887. Nameščeni so bili na poštah in v telefonskih govorilnicah na javnih mestih, zanje pa je bilo odgovorno podjetje APT (The Anglo-Portuguese Telephone Company), ki je upravljalo telefonsko omrežje v Lizboni in Portu. Če so želeli klicati iz javnega telefona, so morali prositi operaterja, da je vzpostavil klic.

Vedno večje število uporabnikov je spodbudilo širjenje javnih telefonskih govorilnic na različne poslovne objekte in v stavbe z večjim številom ljudi.

Leta 1930 je z avtomatizacijo telefonskega omrežja uporaba telefona začela igrati vse pomembnejšo vlogo v vsakdanjem življenju ljudi, kar je povzročilo veliko povečanje povpraševanja po telefonskih storitvah. Dve leti pozneje je družba APT dobila dovoljenje za namestitev telefonskih govorilnic v Lizboni in Portu. Kabine, zgrajene iz armiranega betona in zastekljene, so se imenovale javni “kioski”, podobno kot v Angliji. Odprte so bile 24 ur na dan in so pogosto služile tistim, ki doma še niso imeli telefona. Leta 1970 so bile kabine izdelane iz aluminija in stekla ter imele zložljiva vrata, pozneje pa so postale še preprostejše, saj so imele le dve stekleni plošči in modri pokrov.

Tudi telefone v kabinah so zamenjali novi modeli: od leta 1989 so delovali s pomočjo predplačniške kartice, pozneje pa z mednarodnimi kreditnimi karticami. Z napredkom se je izboljšala kakovost storitev, komunikacije pa so postale varnejše in dostopnejše.

V Sloveniji so javno telefonsko govorilnico prvi dobili Ljubljančani, in sicer oktobra 1897 v poštni palači, skupaj s telefonskim omrežjem, na katerega je bilo priključeno 66 naročnikov. Decembra istega leta so jo priključili tudi v Mariboru. V začetku 20. stoletja so se jim pridružile še govorilnica v Celju in dve v Gorici. Do druge svetovne vojne je njihovo število naraslo na devetnajst v Ljubljani in pet v Mariboru.

Telefonski aparati v zaprtih kabinah ali odprtih glušnikih so bili postavljeni na javnih mestih ali v poštnih uradih. Stroške telefoniranja na pošti je uporabnik plačal pri okencu glede na število porabljenih impulzov. V uličnih govorilnicah so sprva uporabljali kovance, kar pa je bilo zaradi njihovega stalnega menjanja in spreminjanja vrednosti zelo nepraktično. Telefonsko govorilnico so namreč morali vsakič odmontirati, nadgraditi in vrniti na teren. Težave z inflacijo, ki je tehnološke posodobitve niso mogle dohajati, so rešili žetoni z različnimi vrednostmi impulzov. Sprva gladke žetone je bilo mogoče zlahka ponarediti, zato so jih zamenjali žetoni z zarezami. Leta 1979 je bilo v Ljubljani že 245 telefonskih govorilnic. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je veljalo, da javni aparati naredijo precej več prometa kot zasebni ali službeni telefoni.

Dobro desetletje kasneje je Ljubljana dobila prvi dve javni govorilnici na magnetne kartice. Leta 1992 je bilo v Sloveniji postavljenih še okoli 1.600 telefonskih aparatov na žetone in 70 na magnetne kartice, ki pa se na terenu niso obnesli. Zato so nabavili 1.500 telefonskih aparatov na impulzne kartice s čipom, ki so bile uporabnikom bolj prijazne, posodobili pa so tudi telefonske kabine in glušnike.

Leta 2007 je telefonski promet v 3383 govorilnicah po vsej Sloveniji še vedno prinašal dobiček, predvsem na račun klicev iz zaporov in psihiatričnih ustanov oziroma bolnišnic in domov za ostarele. Kmalu pa je zaradi bliskovitega razvoja mobilne telefonije njihovo število začelo vztrajno padati. Kljub temu so še leta 2012 prodali skoraj 90.000 kartic za telefoniranje iz govorilnic, ki pa jih niso kupovali samo uporabniki, ampak so pritegnile tudi zanimanje zbirateljev.

V Sloveniji se javne telefonske govorilnice uvrščajo med univerzalne storitve, ki jih zagotavlja Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Izbrani ponudnik Telekom Slovenije mora zagotavljati zakonsko določeno geografsko pokritost z javno telefonijo, iz katere je mogoče brezplačno opraviti klic v sili. Do leta 2019 je bil Telekom Slovenije dolžan zagotoviti delovanje najmanj 591 javnih telefonskih govorilnic.

Zanimanja za klice iz telefonskih govorilnic skoraj ni več. Ponekod so bili inovativni; odsluženim govorilnicam so dodelili novo vlogo in spremenili njihovo namembnost. Kar pa zadeva klice v sili – prej boste opravili z mobilnim telefonom, kot uspeli najti delujočo telefonsko govorilnico.