Razglednice elektrarn

Vseh razglednic, ki prikazujejo elektrarne na Slovenskem, je šest. Večinoma prikazujejo hidroelektrarno Fala na Dravi, ena razglednica pa trboveljsko termoelektrarno.

ELEKTRARNA FALA

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica elektrarne Fala
Kratek opis vsebine razglednice: Stara stikalnica – komandni prostor elektrarne, v uporabi 1918-1956
Klasifikacija: Elektrarne
Inventarna številka: 800:LJU;0003931
Čas uporabe: Prva polovica 20. stoletja
Izvor: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev
Mere: a=13,7 cm; b=8,7 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno – bela razglednica je pravokotne podolgovate oblike dolžine 13,7 cm in višine 8,7 cm. Vse štiri stranice obkroža bel rob širine 0,5 cm.

Razglednica prikazuje dolg prostor z visokim obokanim stropom. Po sredini prostora je v ravni vrsti postavljenih šest okroglih črnih generatorjev. Generatorji so za približno četrtino premera generatorja pogreznjeni v odprtino v tleh. Na prvem generatorju, ki je na levi strani, je na belem ozadju izpisana številka 5.

Na levi strani razglednice pred prvim generatorjem stoji mlajši moški s temnimi kratkimi lasmi. V primerjavi z moškim je vidni del generatorja skoraj 2,5 krat višji. Moški je oblečen v temnejše hlače in svetlejši jopič. S trupom je obrnjen v desno. Levo nogo ima v razkoraku pred desno. Desno roko ima prepognejo v komolcu. S pestjo jo prislanja ob pas. Glavo ima zasukano v desno in gleda direktno v nas.

Okoli generatorjev poteka kovinska ograja, ki moškemu sega do pasu.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

HIDROELEKTRARNA FALA. Gradnja HE Fala, prve hidroelektrarne na Dravi, je bila izjemen tehniški podvig. Začela se je leta 1913. Po izbruhu prve svetovne vojne se je zaradi pomanjkanja delavcev in materiala skoraj ustavila. Srečna okoliščina za graditelje je bila, da je v tem času vojno ministrstvo na Dunaju izdalo nalog o ustanovitvi novih industrij za vojaške namene. V bližnjih Rušah so začeli graditi tovarno za proizvodnjo karbida in dušika, za kar bi bilo potrebno precej električne energije. Tako se je gradnja elektrarne znova pospešila; nadaljevali so jo vojni ujetniki. V maju 1918 je začelo obratovati prvih pet agregatov od predvidenih sedem. V letu 1926 je poraba električne energije že tako narasla, da so dogradili šesti, leta 1932 pa sedmi agregat.

[Viri: DEM – Dravske elektrarne Maribor (2013). pridobljeno 23. 12. 2014 s spletne strani: http://www.dem.si/sl-si/Fala-tehni%C5%A1ka-dedi%C5%A1%C4%8Dina/Zgodovina-HE-Fala.]

Razglednice s področja tekstilstva

Razglednic s področja tekstilstva je osem. Prikazujejo tekstilne tovarne, trgovine in udeleženke šivalnih tečajev.

ŠIVALNI TEČAJ

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica šivalnega tečaja
Kratek opis vsebine razglednice: Tečaj vezenja na šivalnih strojih na nožni pogon v Bohinju (1930)
Klasifikacija: Tekstilstvo
Akcesijska številka: A131. V00003
Čas uporabe: Prva polovica 20. stoletja
Izvor: Ni podatka
Mere: a=13,5 cm, b=8,8 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno – bela razglednica je pravokotne podolgovate oblike dolžine 13,5 cm in višine 8,8 cm. Po diagonali od spodnjega levega proti desnemu zgornjemu kotu poteka utor. Deluje kot poškodba, nastala zaradi prepogiba razglednice.

Na razglednici je 13 oseb, ki v treh vrstah sedijo oz. stojijo na dvorišču ob zidu bele hiše.

V prvi in drugi vrsti sedi po pet žensk. Vsaka od žensk sedi za enim šivalnim strojem na nožni pogon. V zadnji vrsti stojijo dva moška in ena ženska. Vseh trinajst oseb gleda direktno proti nam.

Šivalni stroji so prekriti z belimi izvezenimi prti. Vsak prt ima drugačen vzorec. Ob vznožju strojev v prvi vrsti so položene štiri pisane izvezene okrasne blazine. Na skrajno levem in na skrajno desnem stroju druge vrste stojita vazi s cvetjem.

Na dnu razglednice je napis: Strojevezni tečaj »Haid i Neu« v Bohinju – 1930.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

ŠIVALNI STROJ. Ljudje so dolgo šivali obleke in druge izdelke na roke. Šivalni stroj je omogočil lažjo in predvsem hitrejšo izdelavo blaga oz. blaga za široko potrošnjo. Oblačila niso bila več narejena po meri, temveč so se sčasoma uveljavile standardizirane mere in številke, konfekcijo je bilo mogoče kupovati v trgovinah, industrijsko izdelana oblačila pa so postala cenejša in dostopnejša.

Šivalni stroj je relativno mlada iznajdba glede na dolgo zgodovino šivanja oblačil in drugih izdelkov. Ni iznajdba enega samega človeka; razvoj je potekal istočasno v različnih državah. Med pomembnejšimi izumitelji so bili C. Wiesenthal (Anglija, 1755), B. Krems (nemške dežele, 1810), J. Madersperger (Dunaj, 1815), B. Thimonnier (Francija, 1830), W. Hunt (ZDA, 1832). Za uradnega iznajditelja šivalnega stroja velja ameriški mehanik Elias Howe, ki je leta 1846 patentiral prvi uporaben šivalni stroj. Izumi in izboljšave šivalnega stroja se vrstijo vse do danes, ko uporabljamo visoko specializirane, računalniško vodene šivalne stroje.

Kdaj točno so se šivalni stroji pojavili na Slovenskem, ni znano, omenjajo pa se približno od leta 1863 dalje. V uporabi so bili predvsem stroji proizvajalcev oz. znamk Singer, Howe, Pfaff in Ivan Jax, pa tudi drugi, npr. Wheeler & Wilson, Willcox & Gibbs, Haid & Heu. Vsi prodajalci šivalnih strojev, ki so bili takrat zelo dragi, so kupcem nudili brezplačne tečaje šivanja in vezenja. Šivalne stroje je bilo mogoče kupiti z obročnim odplačevanjem, nudili so večletne garancije. Tečaje šivanja oblačil oz. krojaške in šiviljske tečaje so prirejala tudi različna ženska društva, pa tudi različna obrtna združenja.

[Viri: Estera Cerar in Milojka Čepon, kustosinji Tehniškega muzeja Slovenije; Cerar, E. (2011). Šivalni stroj – revolucija v izdelavi oblačil. V: Šolska kronika : revija za zgodovino šolstva in vzgoje. Letnik 20, št. 3. Str. 446-463; Cerar. E. (1996). Čolniček in igla. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije.]

Razglednice s področja gozdarstva

Razglednic s področja gozdarstva, lesarstva, žagarstva in oglarstva je skupaj sedemnajst. Prikazujejo lesnopredelovalne tovarne oz. obrate, drevesa, gozd oz. delo v gozdu, gozdarske koče, skladišča lesa.

OGLARSKA KOPA

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica oglarske kope
Kratek opis vsebine razglednice: Dva oglarja na oglarski kopi (po drugi svetovni vojni)
Klasifikacija: Gozdarstvo – oglarstvo
Inventarna številka: 800:LJU;0003932
Čas uporabe: 20. stoletje
Izvor: Ni podatka
Mere: a=13,2 cm; b=8,6 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno – bela razglednica je pravokotne podolgovate oblike dolžine 13,2 cm in višine 8,6 cm. Vse stranice razglednice obkroža izrezljan dekorativen bel rob širine 0,5 cm oz. 1,9 cm na levem robu razglednice.

Na sredini razglednice je oglarska kopa – polkrožna gomila zemlje, ki po obliki spominja na poveznjeno skodelico. Oglarska kopa stoji na ugreznjeni čistini sredi gozda. Obdana je z nasekanimi poleni, ki so vzporedno drug ob drugem v dveh vrstah položena po celotnem obodu kope.

Na levi strani je ob kopo prislonjena lestev z desetimi prečkami. Na lestvi v razkoraku stoji oseba. Levo nogo ima na eni prečki višje kot desno. V pasu je delno zasukana v desno tako, da je s trupom in glavo obrnjena proti nam. Oblečena je v temne hlače in svetlo srajco. Lase ima pokrito z ruto. V rokah drži črno vrečo.

Na vrhu kope stoji druga oseba oblečena v temna oblačila in z ruto na glavi. Obrnjena je proti nam. Z rokama drži dolgo tanko palico, ki je navpično postavljena v odprtino na sredini kope. Njen pogled je usmerjen v odprtino kope.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

OGLJE. Oglje pridobivamo s segrevanjem lesa pri omejenem dostopu zraka. Ima tri bistvene prednosti pred surovim lesom. Če les predelamo v oglje, se njegova teža zmanjša na petino prvotne, prostornina se skrči na dobro polovico in pridobi se dvakrat večji toplotni učinek. Prvotno so oglje pridobivali v jamah, kasneje v kopah. Na Slovenskem so oglarji pripravljali kope različnih dimenzij (mulec, mala, srednja in velika kopa). Les v kopi so, odvisno od njene velikosti, kuhali od enega do štirih tednov, kopo pustili, da se ohladi, potem pa so jo razdrli. Najboljše oglje je iz bukovega lesa.

[Viri: Vladimir Vilman, In silva salus. Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, 2013.]

Razglednice s področja kmetijstva 

Zbirka razglednic na temo kmetijstva (poljedelstvo, živinoreja, hmeljarstvo, čebelarstvo, kovaštvo, mlinarstvo) obsega 144 razglednic in tri dopisnice. Razglednice prikazujejo predvsem različna dela na polju (spravilo sena, oranje itd.), kmetijske stroje in naprave, kmečko prebivalstvo, kmetijske površine, delovne živali (prašiče, konje), kastriranje žrebcev, tečajnike podkovske šole, kovačije, mline in mlinarje pri delu.

Predstavljamo štiri razglednice s področja kmetijstva:

• Parna lokomobila
• Plug s konjsko vprego
• Čebelnjak na Brezjah
• Žetev

PARNA LOKOMOBILA

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica parne lokomobile
Kratek opis vsebine razglednice: Šest fantov na lokomobili (konec 19. ali začetek 20. stoletja)
Klasifikacija: Kmetijstvo – poljedelstvo
Inventarna številka: 800:LJU;0003929
Čas uporabe: Prva polovica 20. stoletja
Izvor: Ni podatka
Mere: a=13,8 cm; b=8,8 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno – bela razglednica je pravokotne podolgovate oblike dolžine 13,8 cm in višine 8,8 cm. Vsa oglišča razglednice so zaobljena.
Na sredini razglednice je lokomobila: leseno – kovinski premični parni stroj. Zavzema večino površine razglednice. Ima štiri kolesa. Vsako kolo ima 12 špic oz. naper. Sprednji kolesi sta za približno tretjino manjši od zadnjih. Na skrajni desni strani lokomobile je podij, to je dvignjen prostor.

Na levi strani lokomobile je gonilnik s parnim kotlom. Na sredini je pogonsko kolo s šestimi naperami, v katerega je vpet jermen za prenos gibanja. Pogonsko kolo ali gonilnik je za približno petino večje od zadnjih koles lokomobile.

Na zadnjem delu lokomobile je krmilo, ki poteka po diagonali desno navzgor in v višini pasu sega v prostor nad podijem. Krmilo je sestavljeno iz volana in kovinske cevi, ki prenaša gibanje.

Na lokomobili stoji 6 delavcev. En stoji na levem sprednjem kolesu. Obrnjen je v desno. Trije stojijo na lokomobili za parnim strojem in gledajo proti nam. Dva stojita na podiju in tudi gledata proti nam. Delavec, ki stoji na levi strani podija z rokami drži volan lokomobile. Oblečeni so v temnejše hlače in svetlejše srajce. Pokriti so s čepicami, ki po obliki spominjajo na poštarske čepice.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

LOKOMOBILA. Lokomobila je prevozni parni stroj, ki je v preteklosti služila večinoma za pogon kmetijskih delovnih strojev, najpogosteje mlatilnic. V uporabi so bile od srede 19. stoletja do konca prve svetovne vojne, ko so jih nadomestili traktorji. Glavni sestavni deli lokomobile so parni kotel, parni stroj in nosilno ogrodje z voznimi kolesi. Večji del lokomobile zavzema parni kotel. Parni stroj je sorazmerno majhen in je nameščen na vrhu kotla. Od vztrajnika se gonilna moč lokomobile prenaša preko jermena na delovni stroj.

[Viri: Irena Marušič, kustosinja Tehniškega muzeja Slovenije, oddelek kmetijske mehanizacije.]

**

PLUG S KONJSKO VPREGO

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica pluga s konjsko vprego
Kratek opis vsebine razglednice: Plug s konjsko vprego v bližini Škofje Loke
Klasifikacija: Kmetijstvo – poljedelstvo
Inventarna številka: 800:LJU;0003934
Čas uporabe: 20. stoletje
Izvor: Ni podatka
Mere: a=13,9 cm; b=8,8 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno bela ležeča razglednica je dolga 13,9 cm in široka 8,8 cm. Tri stranice, zgornjo, levo in spodnjo, obkroža bel rob širine približno 5 mm. Ob desni stranici je bel rob, širok je približno eno šestino celotne dolžine razglednice. Na njem je napis »Bei  Bischoflack.«  Razglednica prikazuje oranje njive s konjsko vprego.

Na spodnjem delu razglednice poteka od leve proti desni utrjena pot. Nad njo se na srednji tretjini razglednice razprostira polje. Na polju, tik ob utrjeni poti, je plug s konjsko vprego. Vzporeden je s potjo, obrnjen je v desno. Ob plugu stoji ženska. Oblečena je v temnejšo obleko brez rokavov, pod katero ima belo bluzo. Čez obleko ima zavezan predpasnik. Pokrita je z belo ruto, ki je zavezana pod brado. Obrnjena je v desno.

V spodnjem levem kotu je lesen voz. Obrnjen je pravokotno na pot. Zadaj, ob njegovi desni strani se nanj naslanja v klobuk pokrit moški. Oblečen je v temne hlače in belo srajco. Na skrajni levi strani razglednice je del kozolca. Podprt je s štirimi daljšimi lesenimi drogovi.

Na sredini razglednice so po celi njeni dolžini v ozadju drevesa, med njimi stavbe. Za njimi so vidni obrisi gričevja. Na zgornji polovici razglednice je po celi dolžini razglednice nebo.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

ORODJA ZA ORANJE. Preprostejše in starejše orodje, ki se je uveljavljalo po naselitvi Slovanov na našem ozemlju je bilo ralo. Zanj je značilno, da ima simetričen lemež in da zemljo samo razriva, drobi in rahlja. Popolnejše orodje za oranje je plug, ki se je na našem ozemlju začel uveljavljati med 10. in 11. stoletjem. Plug ima nesimetričen lemež in desko, ki  zemljo obrača in drobi. Na prehodu 19. v 20. stoletje so se lesene orne naprave postopoma umikale industrijsko izdelanim železnim plugom. V plug so vpregali živino (večinoma konje in vole), po drugi svetovni vojni  so jih postopoma nadomestili s traktorji.

[Viri: Irena Marušič, kustosinja Tehniškega muzeja Slovenije, oddelek kmetijske mehanizacije; Bernik, R. Tehnika v kmetijstvu : obdelava tal, setev, gnojenje. Vaje za študente agronomije in zootehnike. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 2005.]

**

ČEBELNJAK NA BREZJAH

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica čebelnjaka na Brezjah
Kratek opis vsebine razglednice: Samostanski čebelnjak z latinskim napisom, ki pomeni »Če si pameten, bodi čebela«, torej priden, marljiv (poslano 1935)
Klasifikacija: Kmetijstvo – čebelarstvo
Inventarna številka: 800:LJU;0003930
Čas uporabe: Sredina 1. polovice 20. stoletja
Izvor: Ni podatka
Mere: a=8,6 cm; b=13,7 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno-bela pokončna razglednica je visoka 13,7 cm in široka 8,6 cm. Vse štiri stranice so obrobljene je z belim robom širine približno 2 mm. Prikazuje samostanski čebelnjak na Brezjah.

Na spodnjem delu razglednice je zelenjavni vrt. Nad njim je na desni strani čebelnjak. Vidita se njegova sprednja in desna stran. Na sprednji strani ima panje. Nad panji je napis: »SI SAPIS, SIS APIS!«. Čebelnjak ima nad sprednjo stranjo nadstrešek. Tik ob njem, na desni strani je letni paviljon za čebele.

Na levi strani razglednice, na njeni drugi četrtini stoji frančiškanski menih. Obrnjen je proti nam. S svojo levo roko drži kamniti napajalnik, ki se nahaja na njegovi levi, na sredini razglednice.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

A. Ž. (Alberti-Žnidaršičev) PANJ. Čebelarja I. Alberti in A. Žnidaršič sta zasnovala nov, za naše razmere prikladnejši tip panja, ki se ga je prijelo ime Alberti-Žnidaršičev panj, na kratko A Ž panj.

[Viri: Humek, M. Čebelar in sadjar z Rake : Martin Humek (1870-1943). Ljubljana: Orbis, 2013.]

**

ŽETEV

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica žetve
Kratek opis vsebine razglednice: Žetev pšenice s koso in povezovanje v snope (poslano 1931)
Klasifikacija: Kmetijstvo – poljedelstvo
Inventarna številka: 800:LJU;0003935
Čas uporabe: Sredina 1. polovice 20. stoletja
Izvor: Ni podatka
Mere: a=13,8 cm; b=9 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Barvna ležeča razglednica je dolga 13,8 cm in visoka 9 cm. Prikazuje žetev pšenice s koso in povezovanje v snope.

Na spodnjem delu razglednice je pšenično polje. Na njem je devet ljudi, fotografiranih med žetvijo pšenice.

Diagonalno iz spodnjega desnega kota proti tretjini levega roba razglednice je pšenica že požeta. Ob levem robu razglednice na pokošenem delu polja stoji moški. Obrnjen je s hrbtom proti nam. Oblečen je v dolge hlače, okrog pasu ima zavezan predpasnik, čez ramena pa mu segajo naramnice. Na glavi ima pokrivalo. Pšenico žanje s koso, ki ima na kosišču prestrezni okvir. Desno od moškega, na sredini požetega dela polja, je pod pravim kotom sklonjena ženska. Obrnjena je v desno pod kotom 45 stopinj. Čez oblačila ima zavezan predpasnik. Na glavi ima rdečo ruto, zavezano za tilnikom. V rokah drži snop žita.

Za nepokošenim delom žita je na desni strani razglednice polkrožno oblikovan pokošeni del. Ob njem so razporejene tri ženske. Prva na desni stoji, v rokah drži snop pšenice. Na sredini razglednice, točno nad sklonjeno žensko v ospredju, sta še dve, prav tako sklonjeni. Za njimi na pokošenem delu polja stoji četrta ženska. Koso s prestreznim okvirjem ima obrnjeno z rezilom navzgor in jo drži za rezilo.

Na sredini polja v ozadju se vidi še tri žanjce. V ozadju je viden ozek zelen pas, za njim gozd in gričevje.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

ŽETEV. Tja do 19. stoletja sta bila kosa in srp edino žetveno orodje. Na razglednici moški kosijo s kosami, ženske pa  za njimi pobirajo žito in ga vežejo v snope. Pri žetvi uporabljajo kose za košnjo žit.

KOSA ZA KOŠNJO ŽIT. Kosa za košnjo žit mora biti krajša, s širšim in močnejšim rezilom kot za košnjo krme, saj so žitna stebla debelejša in trša kot pri travah. Tudi zamahi kosca pri košnji žit so močnejši, saj je način košnje drugačen kot pri travah, žita se izpodrezuje, kosec pa stoji blizu levega roba redi.

Kosišče pri »žitni kosi« je opremljeno s prestreznim okvirjem, ki preprečuje, da pokošeno žito ne pade čez kosišče. Prestrezni okvir je sestavljen iz močne letve, ki je navpično pritrjena na koncu kosišča pri kosi, v letev pa je vdelanih nekaj močnih lesenih ali kovinskih zob, včasih pa so pritrdili tudi žične ali žimnate mreže. Naprava ima od letve v smeri kosišča izpeljana še dva loka iz palic, ki sta vdelana v kosišče, vse skupaj tako sestavlja nekakšno ograjo. Zobata ali mrežasta ograja nad koso prestreza pokošeno žito, ki se zato naslanja na stranski oporni lok in se obenem s koso stoje pomika do konca redi, kjer ga kosec položi na tla. Od spretnosti kosca in od prestreznega okvirja je odvisno ali nastanejo pri košnji lepi snopi, ali pa pada žito na vse strani. Preprostejšo različico prestreznega okvirja je včasih predstavljala navadna, močnejša veja, očiščena listja.

[Viri: Bernik, R. Tehnika v kmetijstvu : obdelava tal, setev, gnojenje. Vaje za študente agronomije in zootehnike. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 2005; Kosa. Wikipedia. (2014). Pridobljeno 21. 12. 2014 s spletne strani: http://sl.wikipedia.org/wiki/Kosa.]

Razglednice s področja prometa   (tekstovna verzija)

Zbirka razglednic s področja prometa obsega 111 razglednic. Večinoma so upodobljeni stari modeli koles, skupaj s kolesarji, stari modeli avtomobilov, s potniki v ali poleg. Večje število razglednic na temo prometa je tudi iz zbirk drugih evropskih tehniških muzejev.

VELOCIPED

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica velocipeda
Kratek opis vsebine razglednice: Mladenič na velocipedu. Velociped je predhodnik visokega kolesa, ki je predhodnik današnjega kolesa (1875).
Klasifikacija: Promet
Inventarna številka: 800:LJU;0003928
Čas uporabe: Sredina 2. polovice 19. stoletja
Izvor: Avstro-Ogrska, Hrvaška
Mere: a=15 cm; b=10 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno bela ležeča razglednica je dolga 14,5 cm in visoka 9,5 cm.

Prikazuje moškega v desnem profilu, ki sedi na kolesu, imenovanem velociped. Gleda naravnost predse v desno. Ima resen izraz na obrazu, kratke temne lase, je obrit. Na glavi ima temno čepico z ščitnikom, ki sega do oči. Oblečen je v dolge svetlejše hlače in temno jakno z visokim ovratnikom, ki je v pasu stisnjena in sega do sredine bokov. Obut je v temne, bleščeče čevlje s peto. Na rokah ima bele rokavice.

Sedi vzravnano. Desno roko ima pomaknjeno naprej, z njo drži krmilo kolesa. Stopali ima na pedalih. Desno nogo ima pokrčeno pod pravim kotom. Leva noga je pomaknjena nekoliko naprej.

Prednje kolo velocipeda je za približno petino večje od zadnjega. Premer zadnjega kolesa je enak višini zgornje polovice telesa moškega od bokov do vrha glave. Kolesi sta leseni, imata kovinski obod. Vsako kolo ima štirinajst špic oz. naper. Prečna železna palica oz. ogrodje, ki povezuje kolesi, je spredaj pritrjena na krmilo in zadaj v obliki vilic na os zadnjega kolesa. Na sredini ogrodja v višini sprednjega kolesa je pritrjen sedež. Pedala so pritrjena na os sprednjega kolesa.

V ozadju je stena, okrašena z dekorativnimi reliefnimi robovi. Tla prekriva pod v geometrijskem vzorcu.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

VELOCIPED. Velociped spada med predhodnike današnjega kolesa. Razvila sta ga brata Pierre in Ernest Micheaux v 60. letih 19. stoletja v Franciji. Po svetovni razstavi v Parizu 1867 je doživel velik uspeh, ne le v Franciji, ampak tudi v Angliji in drugod. Kljub svoji masi, ki je presegala 30 kg, je omogočil človeku, da se je gibal približno dvakrat hitreje kot peš. Poleg bolj znanega velocipeda se ga je prijel vzdevek mišulin. Leta 1869 so v Parizu odprli prvo kolesarsko razstavo na svetu. Sledilo je ustanavljanje kolesarskih šol, klubov, izdajati so začeli kolesarske časopise. Tega leta so se prvi velocipedi pojavili tudi v Ljubljani, glavnem mestu avstrijske dežele Kranjske.

[Viri: Brovinsky, B. Dve kolesi in par nog. Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, 2010.]

**

FORD-T

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica Forda T
Kratek opis vsebine razglednice: Osebni avtomobil (Ford T) z družino: očetom in štirimi otroki. Otroci so stari približno od 8 do 12 let, postavljeni so po velikosti, od največjega do najmanjšega.
Klasifikacija: Promet
Inventarna številka: 800:LJU;0003933
Čas uporabe: 20. stoletje
Izvor: Ni podatka
Mere: a=13,8 cm; b=8,7 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno bela ležeča razglednica je dolga 13,8 cm in široka 8,7 cm. Na njej so moški in štirje  otroci, ki stojijo pred avtomobilom. Fotografirani so na travniku.

Moškemu na levi sledijo po velikosti razvrščeni deklica, deček in dve deklici. Moški in prvi trije otroci so oblečeni v temna oblačila. Najmanjša deklica je v beli obleki, v levi roki drži punčko. Vse tri deklice imajo daljše, rahlo skodrane lase, na njih pa pripete bele pentlje. Okrog vratu imajo bele ogrlice. Vseh pet je obrnjenih proti nam.

Za njimi je avtomobil, s sprednjim delom obrnjen v desno. Spredaj ima vetrobransko steklo, zadaj tri manjša okenca, ob straneh je brez stekel. Avto ima platneno streho. Spredaj in zadaj ima po eno oblazinjeno klop s hrbtnimi in stranskimi nasloni. Avtomobil je približno za glavo višji od moškega, ki stoji pred njim. Pnevmatike avtomobila so na lesenih platiščih. Platišče ima 12 naper.

V ozadju se vidijo posamezna drevesa in gozd v daljavi.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

FORD T. Proizvajalec: Ford Motor Co., ZDA, od 1903. Tovarna Ford je prav z modelom T postala največja avtomobilska tovarna na svetu. Zaradi množične izdelave na tekočem traku je bil izjemno poceni in zato dostopen. Od 1908, ko so ga začeli izdelovati, do 1927, ko je zadnji primerek takrat že krepko zastarele »pločevinaste lizike« (kot so ga imenovali) zapustil tovarno, so jih izdelali kar 15.007.033. Ford T je motoriziral Ameriko in tudi pri nas je bil med najbolj priljubljenimi avtomobili svojega časa. Posebnost teh avtomobilov je bil dvostopenjski planetni menjalnik, ki se je upravljal le s pedali. Z izjemo prvih in zadnjih let proizvodnje so bili vsi Fordi T izključno črni.

[Viri: Brovinsky, B. Naš dragi avto : prvo stoletje avtomobilizma na Slovenskem. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 2014.]

**

BENCINSKA ČRPALKA V TREBNJEM

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica bencinske črpalke v Trebnjem
Kratek opis vsebine razglednice: trgovina z bencinsko črpalko trgovca Groseka v Trebnjem (okoli 1933). Bencinska črpalka je prenosna, torej nekakšen ročni voziček s sodom za gorivo in ročno črpalko, cevovodom in merilnim kozarcem na vrhu.
Klasifikacija: Promet
Številka v slikovni dokumentaciji: R0000977
Čas uporabe: Sredina 1. polovice 20. stoletja
Izvor: Ni podatka
Mere: a=14 cm; b=9 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

Zaradi slabo vidne črpalke na razglednici dodajamo fotografijo soda s črpalko:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Črno bela ležeča razglednica je dolga 14 cm in visoka 9 cm. Vse štiri stranice obkroža bel rob širine 0,5 cm. Na njej je trgovina z bencinsko črpalko.

Iz višine navzdol (s ptičje perspektive) se vidi na ulico, ki poteka od spodnjega desnega dela razglednice diagonalno proti sredini levega dela. Na desni strani razglednice je  enonadstropna hiša, pred katero je parkirišče z bencinsko črpalko.

Hiša ima v pritličju sedem oken in dva vhoda. Od leve proti desni si sledijo: štiri okna, nad katerimi je tabla z napisom »IVANA GROSEK«, vhod, dve okni, drugi vhod, nad katerim je tabla brez napisa, in okno. V prvem nadstropju je devet oken. Tri izmed njih so odprta. Hiša ima visoko, strmo streho s tremi dimniki na vrhu.

Pred levo stranjo hiše je postavljena prenosna črpalka v obliki valja. Na drogu pred njo je napis »AUTO, BENCIN, OLJE«. Na prostoru pred obema vhodoma je parkiran avtomobil s karoserijo kvadraste oblike, ki je značilna za 20. in 30. leta prejšnjega stoletja.

V skrajnem levem in desnem spodnjem delu razglednice sta samo dela ostrešij dveh hiš. Na drugi tretjini razglednice, na njeni levi strani so pritlične hiše. Za njimi je gričevnata pokrajina. V levem spodnjem kotu je razglednica opremljena z belim napisom »Trebnje«.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

BENCINSKA ČRPALKA. V prvih letih 20. stoletja so bile ročne črpalke za natakanje goriva v avtomobilski rezervoar še redkost. Gorivo so večinoma prodajali na bencinskih postajah v posebnih eksplozijsko varnih posodah. Bencinske postaje v Avstro-Ogrski sta z bencinom in motornimi olji oskrbovali predvsem dve veliki družbi z Dunaja, Vacuum Oil Company A.-G. in Gerson Boem & Rosenthal. Slednja je že leta 1904 oskrbovala bencinske postaje tudi na Kranjskem. Po prvi svetovni vojni oz. v medvojnem obdobju sta v Kraljevini SHS in kasneje v Jugoslaviji delovali multinacionalki Shell in Standard. S trgovino z gorivi in mazivi na drobno so se ukvarjali predvsem zasebni trgovci. Bencinske črpalke za prodajo goriva so bile večinoma v lasti Standarda in Shella, ki sta jih dajali trgovcem v zakup. Bencinske črpalke so večinoma stale pred trgovinami z mešanim blagom.

V prvih letih medvojnega obdobja, ko je bilo motornih vozil še razmeroma malo, so prevladovale tako imenovane prenosne črpalke. To je bil v osnovi ročni voziček s sodom za gorivo in ročno črpalko, cevovodom in merilnim kozarcem. Trgovec je takšno črpalko lahko zjutraj zapeljal na ulico pred svojo trgovino in jo zvečer, ko je trgovino zaprl, umaknil.

Prve bencinske črpalke manjših trgovcev iz začetkov 20. stoletja so bile namenjene le prečrpavanju goriva iz sodov v posebne bencinske posode. Črpalke za gorivo naslednje generacije so bile že prirejene za točenje goriva v avtomobilski rezervoar. Za merjenje količine iztočenega goriva so večinoma imele na stojalu vgrajena dva merilna kozarca vsebine po 5 litrov, kar je bila tudi najmanjša možna izmerljiva količina goriva.

[Viri: Brovinsky, B. Od lekarne do bencinskega servisa : razstava Tehniškega muzeja Slovenije in podjetja Petrol. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 1996.]

Razglednice Ljubljane

Vseh razglednic Ljubljane je 65, večinoma izvirajo iz prve polovice 20. stoletja. Nekaj je panoramskih, večina pa prikazuje dele mestnega središča. So izredno dragocene, saj nam razkrivajo, kakšno je bilo mestno središče (in mesto) nekoč, tudi pred več kot sto leti.

LJUBLJANA IN TRAMVAJ

OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:

Ime razglednice: Razglednica Ljubljane in tramvaja
Kratek opis vsebine razglednice: Stritarjeva ulica in Prešernov trg s pogledom na grad. Iz leta 1911
Klasifikacija: Ljubljana
Inventarna številka: 800:LJU;0003756
Čas uporabe: Začetek 20. stoletja (1911)
Izvor: Ljubljana
Mere: a=15,5 cm; b=10,9 cm

FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)

TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:

Barvna podolgovata (vodoravno ležeča) razglednica je dolga 15 cm in visoka 10,5 cm. Prikazuje tramvaj na Marijinem trgu (današnjem Prešernovem trgu).

Celotna spodnja tretjina razglednice prikazuje Marijin trg. Rahlo pomaknjeno v desno, na spodnji tretjini razglednice, je na trgu tramvaj temno zelene barve, obrnjen rahlo v desno tako, da se vidijo samo okna na levi strani. Nad okni sta dve tabli z nerazločnim napisom. Tramvaj vozi v smeri današnje Čopove ulice.

Sprednji del tramvaja ima odprto ploščad z nadstreškom, ki asociira na balkon. Ploščad je na desni in spredaj zagrajena z ograjo, na levi pa je odprta – namenjena vstopu in izstopu potnikov. Na sredini sprednje ograje ima eno okroglo luč, nad katero je številka 10 v beli barvi. Na ploščadi stojita dve osebi s klobuki na glavi, s hrbtom obrnjeni proti nam.

Na skrajni levi strani trga je Prešernov spomenik. Na trgu je še deset ljudi, od tega šest v bližini Prešernovega spomenika, štirje v bližini tramvaja. Trg se proti zgornji polovici razglednice na levi in na desni zaključuje z žičnato ograjo, za katero je nabrežje Ljubljanice. V sredini razglednice, za tramvajem, je Stritarjev most (današnje Tromostovje). Za njim se razprostira Stritarjeva ulica. Na ulici je veliko ljudi, ki pa so zaradi oddaljenosti zelo majhni. Na levi strani Stritarjeve ulice je trinadstropna palača Kresija, na desni pa trinadstropni Filipov dvorec. V ozadju, na koncu Stritarjeve ulice, vidimo hiše z Mestnega trga.

Na zgornjem delu razglednice je grajski grič, na katerem se v celoti vidi Ljubljanski grad. Nebo nad Ljubljanskim gradom je modre barve.

Razglednica je obrobljena z 8-10 mm širokim belim robom. Rjava črta, ki poteka po sredini belega roba, je spodaj levo prekinjena z napisom: »Ljubljana l. 1911«.

ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:

TRAMVAJ V LJUBLJANI (1901-1958). Prvi tramvaji so se pojavili v New Yorku že leta 1832, v Evropi pa so jih začeli uvajati šele po letu 1850. Prve tramvaje so vlekli konji. Konje so hoteli nadomestiti s parnim pogonom in pogonom na svetilni mestni plin in na razna goriva, vendar se to ni obneslo zaradi hrupa, dima, smradu, nerodnosti in nevarnosti. Uporaben je bil šele električni tramvaj (konec 19. stoletja).

Elektrika je prišla v Ljubljano po letu 1890, tramvaj pa je Ljubljana dobila leta 1901. Pri gradnji je sodelovalo 3000 delavcev. Ljudje so tramvaju obešali vsakovrstne nazive, kot so »trambulaj«, »drvarnica«, »koreta«, »ropotulja«, »pocestnica«. Ljubljančani so njegovo ime velikokrat izgovarjali kot »tranvaj«, fini ljudje pa so govorili: »Gremo se peljat z električno.«

Tramvajsko omrežje so sestavljale tri proge s širino tira 1 meter. Magistrat je bil s tiri povezan čez Tromostovje mimo glavne pošte in Ajdovščine z glavnim kolodvorom. Druga proga je potekala čez Mestni in Stari trg po Karlovški cesti, do Dolenjskega kolodvora na Rakovniku. Tretji krak pa je potekal mimo stolnice in živilskega do Ambroževega trga. Celotni sistem je bil elektrificiran z enosmernim tokom napetosti 500 V (voltov). Celotno omrežje prog je bilo dolgo več kot 5 kilometrov. Po prvotnem programu je bilo predvidenih 13 prog, a niso nikoli zaživele.

Vozniki so bili izpostavljeni vremenu, šele konec 20. let so čelne dele zasteklili. Tramvaj je lahko sprejel 30 potnikov (približno polovica jih je lahko sedela na klopeh) in je potoval s hitrostjo 15 km/h, dosegel je lahko tudi 30 km/h. Od začetka 30. let so razširili omrežje in povezali mesto tudi s Šentvidom in Vičem. Po vojni so začeli intenzivno obnavljati vozni park in izdelovati vozila, a vsi napori za posodobitev so bili neuspešni. Od začetka 50. let so začeli uvajati trolejbusni promet in tramvaj so nazadnje decembra 1958 ukinili. To je bila prenagljena in politična odločitev takratnih oblasti.

[Viri: Brate, T. Ljubljanski tramvaj včeraj – danes – jutri : katalog k razstavi Tehniškega muzeja Slovenije. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 1997; Hudolin, G., Bizjak, M. Tržaška cesta. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami : revija za domoznanske vsebine, 2012, letnik 1, št. 2, str. 65-67.]