Loading...
Obrt2018-11-02T13:11:23+02:00

Vodnik po zbirkah TMS Bistra

Obrt

Tekstilne obrti so pomembno zaznamovale življenje na Slovenskem. Poznamo prvotne domače obrti, ki so zrasle na naših tleh (platnarstvo in suknarstvo) in uvedene, ki so prišle k nam od drugod (npr. čipkarstvo in slamnikarstvo).

V zbirki prikazujemo najpomembnejše surovine, ki so bile podlaga za razvoj tekstilnih obrti in industrije na Slovenskem, naprave za preizkušanje tekstilij ter zgodovino predilske, tkalske, pletilske, klobučarske in krojaške obrti.

Obiskovalci lahko poskusijo presti na vreteno, tkati na pokončne statve, plesti s pletilkami in šivati na šivalni stroj.

Predstavitev dopolnjujejo kratki filmi, ki prikazujejo opravila, povezana s pridelovanjem lanu in pridobivanjem volne ter izdelovanjem blaga.

Do srede 18. stoletja so po domovih za lastne potrebe pletli nogavice, rokavice in kape, za tržišče pa so skrbeli v cehe organizirani obrtniki. S pletenjem so se nekoč poklicno ukvarjali le moški, ki so v glavnem izdelovali nogavice. Nogavičarstvo je bilo močno razširjeno na Kranjskem, predvsem v Tržiču, kjer so pletli tako rekoč vsi; moški, ženske in otroci. Pletilstvo se je industrializiralo na prehodu 19. v 20. stoletje, predvsem pa med obema vojnama.

Z rekonstrukcijo nekdanje pletilske obrtne delavnice želimo prikazati, v kakšnih pogojih so delali obrtniki sredi dvajsetega stoletja.

Stopanje ali valjanje sukna je stara obrt, ki so jo poznali že stari Egipčani, Grki in Rimljani.
V srednjem veku se suknarstvo omenja v Piranu (1284), v Ljubljani (1329), v Mariboru (1367), v Kamniku (1428), v Škofji Loki (1560). Rezijani so leta 1577 prodajali sukno po Furlaniji.
Prve volnarske manufakture so se že v 18. st. pojavile na Kranjskem, zlasti Gorenjskem. Ena najstarejših v tedanji Avstriji je bila suknarna na Selu pri Ljubljani, ustanovljena 1724. leta. Na razvoj domačega suknarstva je vplivala dobro razvita ovčereja. Suknarske delavnice so bile navadno postavljene ob potokih in rekah. Nekateri suknarji so blago tudi barvali z naravnimi rastlinskimi barvami.
Obrt je konec 19. stoletja začela propadati zaradi močne konkurence cenejšega industrijsko izdelanega blaga in je sredi 20. stoletja popolnoma izumrla.

VALJALNICA OB LIBIJI

Prikazane valhe in monga so bile leta 1961 prinešene z Lepe Njive pri Mozirju.
Domačiji se je reklo pri ‘Vavharju’ ali ‘Firbarju’. Zadnji lastnik Ivan Keber je opravljal obrt še v 50. letih 20. stoletja. Dohodek od obrti ni zadoščal za preživetje, bil je le dopolnilo kmetovanju. Prebivalci iz bližnje ali daljne okolice so mu v obdelavo nosili sukno, raševino in rizovino. Za oddano blago so dobili številko, na sejemski dan 22. junija (o sv. Ahacu) pa je Keber pripeljal stopano in zvaljano sukno v Šoštanj in ga razdelil med naročnike.

Začetki šivanja na naših tleh segajo daleč nazaj v paleolitik. V Potočki zijalki so našli koščeno iglo s konično luknjo iz okoli 35.000 let pr.n.št.

Konfekcijska dejavnost se je pri nas do 20. stoletja v glavnem ohranjala na rokodelskem nivoju. Večinoma so krojači imeli manjše obrtniške delavnice. V drugi polovici 19. stoletja se je tudi na Slovenskem uveljavil šivalni stroj.

Število krojaških in šiviljskih obrtnih delavnic je zelo naraslo med obema vojnama, veliko šivilj pa je delovalo na črno (fušarice). Po 2. svetovni vojni je nastopil pravi razmah konfekcijske industrije, ki ga je spremljalo upadanje zasebne obrti.

Klobučarstvo je tekstilna dejavnost za izdelovanje najrazličnejših pokrival. Na Slovenskem so se do 19. stoletja z njim ukvarjali izključno obrtniki, ki so izdelovali predvsem klobuke. Razmah tovarniške proizvodnje v 20. stoletju je povzročil upadanje obrti.

Rekonstrukcija klobučarske delavnice je iz sredine dvajsetega stoletja.

Klobučarji so z rokami stiskali segreto volno in jo vlažili, segrevali tulce ter jih oblikovali na modelih iz lipovega lesa.

Okraje klobukov so raztegnili tako, da so jih polikali z vročim železnim likalnikom. Poravnali so jih na okrogli leseni plošči z lesenim likalnikom in jih obrezali s posebno obrezovalno deščico. Na izgotovljene klobuke so prišili podlogo ter usnjene ali okrasne trakove in ga posadili na model za oblikovanje okrajev, s čimer je dobil končno obliko.

Slamnikarstvo je dejavnost, ki se ukvarja s pletenjem slamnatih kit in iz njih sešitih slamnikov. Na Slovenskem se je pojavilo v 18. stoletju v domžalskem okolišu. Z liberalizacijo gospodarstva se je slamnikarska obrt močno razmahnila. Ustanovljenih je bilo več tovarn in dve slamnikarski zadrugi. Mali obrtniki so delali le še kite ali dele slamnikov. Vrhunec je slamnikarska dejavnost dosegla pred 1. sv. vojno, ko so izdelali več kot milijon in pol izdelkov.

Predenje je prastara dejavnost, znana že v neolitiku. Predenje je postopek, pri katerem z ravnanjem, združevanjem in sukanjem kratkih, posameznih vlaken oblikujemo nit poljubne dolžine.

Ročno predenje na vreteno se je ohranilo tisočletja, v srednjem veku se je po Evropi razširil kolovrat.

Na Slovenskem je bila preja lanene, konopljene ali volnene niti zelo razširjena domača obrt in pomemben družabni dogodek.

V zbirki so na ogled različne preslice, vretena in kolovrati.

V pripravi!!!