Telefon

Z izumom telefona se je začel hiter razvoj telefonije. Telefonski aparati so bili sprva med seboj neposredno povezani, vendar je postalo takšno telefoniranje pri vedno večjem številu naročnikov nepraktično in predrago. Za vzpostavljanje zveze med posameznimi telefonskimi naročniki so zato začeli graditi telefonske centrale, v katerih so zvezo ročno vzpostavljali telefonisti. Na javne ročne telefonske centrale so bili priklopljeni telefonski naročniki ali manjše hišne telefonske centrale, ki so jih uporabljali npr. v hotelih ali tovarnah.
Prva ročna telefonska centrala na Slovenskem je bila postavljena leta 1897 v novi poštni palači v Ljubljani. Na njo je bilo priključenih 89 naročnikov in ena javna telefonska govorilnica. V časniku Slovenec so na ta dan zapisali, da se bo v Ljubljani začelo zvončkljanje in klicanje na vseh straneh. Dva meseca kasneje so za promet odprli še centralo v Mariboru, na katero je bilo priključenih 19 naročnikov in ena javna telefonska govorilnica. Obe centrali sta bili vključeni v medkrajevno tel. zvezo Dunaj – Gradec – Maribor – Ljubljana – Trst v skupni dolžini 505 km.
Zaradi ekonomskih, socialnih in družbenih razlogov so se na telegrafskih uradih konec 19. stoletja začele zaposlovati predvsem ženske telegrafistke in telefonistke. Zaradi višjega glasu je bil ženski govor za takratno stopnjo razvoja telefonije bolj razumljiv. Ženske so bile pri tem delu tudi spretnejše in natančnejše, poleg tega pa so telefonski naročniki iz centrale raje zaslišali prijazen ženski glas. Poklic telegrafistke in telefonistke je tako postal tipičen in skoraj izključno ženski poklic.

Foto: Blaž Zupančič