Zgodovina Tehniškega muzeja Slovenije
Začetki
Tehniški muzej Slovenije je bil ustanovljen z namenom evidentiranja, zbiranja, urejanja, hranjenja, varovanja, posredovanja in zaščite tehniške dediščine, povezane z razvojem obrti in industrije na slovenskem ozemlju.
Formalni začetki so se začeli s pobudo za ustanovitev Gozdarskega, lesnega in lovskega muzeja leta 1946. Že leto pozneje je bil v okviru Gozdarskega inštituta LRS ta muzej osnovan v gradu Bistra. Pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju je imel prof. ing. Ciril Rekar, ki se je leta 1949 zavzel za ustanovitev tehniškega muzeja pri ministru za prosveto. 3. aprila 1951 je bila v Uradnem listu LRS št. 14 objavljena Uredba o ustanovitvi Tehniškega muzeja Slovenije, 16. oktobra istega leta pa še Pravilnik o ustroju in poslovanju muzeja, ki je v 1. členu določil:
»Tehniški muzej Slovenije v Ljubljani je znanstveni zavod, katerega namen je širiti in poglabljati spoznavanje in razumevanje razvoja proizvajalne in predelovalne tehnike na ozemlju Ljudske republike Slovenije.«
Uprava muzeja je bila ustanovljena 7. decembra 1951, vodil pa jo je ing. Ciril Rekar.
Prve zbirke
Zaradi pomanjkanja razstavnih prostorov je muzej v prvih letih spodbujal oblikovanje tehniških zbirk po vsej Sloveniji, ki so se kasneje razvile v samostojne muzeje, med njimi kovaški muzej v Kropi, delavski muzej na Ravnah, mestni muzej v Idriji, tekstilni muzej v Kranju, steklarska zbirka v Hrastniku, železarski muzej na Jesenicah in premogovniški muzej v Velenju.
Leta 1952 je bil k novoustanovljenemu TMS priključen Gozdarski, lesni in lovski muzej (formalno leta 1955). Prve zbirke TMS so bile odprte za javnost 25. oktobra 1953. Obravnavale so gozdarstvo in lovstvo (urejanje gozdov, izkoriščanje, žagarstvo in lesna obrt ter lovstvo). Prvi strokovni nameščenec teh oddelkov je bil ing. Mirko Šušteršič, prvi ravnatelj muzeja pa je bil med letoma 1952 in 1963 prof. Franjo Baš.
Razcvet muzeja v Bistri
Prelomno obdobje muzeja predstavlja čas direktorja Marjana Vidmarja (1963–1994). Z začetnih 80 m2 razstavnih površin se je muzej razširil na več kot 6.500 m2, s čimer je Tehniški muzej Slovenije v Bistri postal največji slovenski muzej. V tem obdobju so se razvili samostojni oddelki, ki obstajajo še danes: gozdarski, lesarski, lovski, ribiški, elektro-strojni, tekstilni, kmetijski in prometni.
Tehniški muzej danes
Danes je v Bistri na voljo več kot 6.300 m² razstavnih površin, namenjenih stalnim in občasnim razstavam s področja kmetijstva, prometa, lesarstva, gozdarstva, obdelave kovin, tiskarstva, elektrotehnike, lovstva, ribištva in tekstila.
Poleg osrednje lokacije v Bistri ima TMS še:
- dislocirano enoto Muzej pošte in telekomunikacij (Polhov Gradec),
- dislocirani zbirki: Valvasorjeva grafična in lovska zbirka na gradu Bogenšperk, usnjarska zbirka v Muzeju zgodovine Bohinja
- ogledna depoja v Soteski pri Dolenjskih Toplicah in v Pivki,
- depoje v Kočevju, na Ptuju in v Tržiču.
Bistra pri Vrhniki – zgodovinski dom muzeja
Od rimskega obdobja do kartuzijanskega samostana
Zgodovina kraja Bistra je izjemno bogata. Prvi znani sledovi poselitve segajo v rimsko dobo, o čemer pričajo ohranjeni rimski kamni. Ključno obdobje se začne v 13. stoletju, ko je koroški vojvoda Bernard Spanheimski okoli leta 1220 povabil na Kranjsko prve kartuzijanske menihe. Njegov sin Ulrik Spanheimski je je kartuziji z darilno listino dokončno zagotovil obstoj.
Kartuzija Bistra (Vallis iocosa) je bila ena izmed štirih kartuzij na Slovenskem (poleg Žič, Jurkloštra in Pleterij) in je v 14. stoletju dosegla svoj največji razcvet. V tem času so nastali dragoceni iluminirani rokopisi, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani – med njimi prepis Avguštinovega dela De civitate Dei iz leta 1347.
Kljub številnim požarom in potresom se je del arhitekture ohranil do danes, med njimi mali gotski križni hodnik iz leta 1449, ki še vedno razkriva veličino nekdanjega samostana. Jedro samostana je bila značilno kartuzijanska enoladijska cerkev iz 13. stoletja z malim križnim hodnikom, kapiteljsko dvorano, jedilnico ter velikim križnim hodnikom z meniškimi celicami in pokopališčem na sredini. Prostor, kjer se danes dvorišče odpira proti parku, je nekdaj zasedala cerkev, porušena leta 1808.
Ob sedanjem baročnem prehodu na notranje dvorišče se nahaja kapela sv. Jožefa, okrašena z bogatimi štukaturami in freskami Antona Cebeja iz druge polovice 18. stoletja. V 16. stoletju so bila ob potoku dograjena gospodarska poslopja, v 17. pa so samostan predelali in mu dodali baročne arkade.
Od ukinitve kartuzije do graščine
Leta 1782 je cesar Jožef II. izdal odlok o razpustitvi samostanov. Posest je prešla v upravljanje verskega sklada, nato pa jo je leta 1826 kupil trgovec in tovarnar Franc Galle, ki je kompleks preoblikoval v graščino in ga ohranil v obliki, ki jo prepoznavamo še danes. Po drugi svetovni vojni je bila graščina nacionalizirana, leta 1951 pa je prav tu našel svoj dom novo ustanovljeni Tehniški muzej Slovenije.
Oglejte si animirano zgodovino Bistre:
Vodja projekta: Irena Marušič
Idejna zasnova: Ajda Kozjek, Irena Marušič, Mojca Slapar
Scenarij: Ajda Kozjek, Mojca Slapar
Ilustracija: Matjaž Dekleva
Animacija in vizualna interpretacija: Maša Kozjek, Matjaž Dekleva
Tehniški muzej Slovenije, 2016
Zgodovina gradu Polhov Gradec
Arheološka izkopavanja na mestu današnjega gradu, ob njegovi obnovi v devetdesetih letih 20. stoletja so pokazala, da graščina izvira iz 14. in 15. stoletja.
Glede na prvo pisno omembo je grad najverjetneje stal že leta 1315 in je bil verjetno lesen, prva zidana faza pa sega v časovne okvire 14. in 15. stoletja. Višina prvotnega »stolpastega« dvora je verjetno segala vsaj do višine današnjega nadstropja, medtem, ko je bilo drugo nadstropje leseno. V graščini so še prepoznavni elementi iz prvih gradbenih faz, omeniti velja lesen strop in kamnite gotske portale v notranjščini.
Podoba graščine se nam je ohranila v bakrorezih Antona Trosta iz Valvasorjeve Topografije (1679) in Slave Vojvodine Kranjske (1689).
Renesančni volumen grajske stavbe je bil tako dokončno definiran pod lastništvom grofa Jurija Khisla, potomca lastnika steklarne na Fužinah v Ljubljani. V tistem času so bila okna graščine tudi že zastekljena, o čemer pričajo pihanci, najdeni med arheološkimi izkopavanji.
Proti koncu 17. stoletja je bila spremenjena grajska fasada, ki je postala somerna, portal je izgubil renesančno trikotno čelo, kar je na bakrorezu še vidno. Vogale stavbe so poudarili s slikanim šivanim robom. Viri poročajo, da je Mark Anton Kunstel pl. Baumgarten, ki je leta 1658 postal lastnik, dal graščino prenoviti, zgradil je grajsko kapelo, na dvorišču pa razgledni stolp z uro in Neptunov vodnjak.
Konec 18. ali v začetku 19. stoletja je bil graščini dograjen še zadnji severozahodni vogal. V tem času je nastal tudi današnji glavni portal in vsa okna na glavni fasadi so dobila enotne kamnite okvirje.
Po rodbinski liniji Bilichgraetzov je posestvo v prvi polovici 19. stoletja prešlo v posest kranjske plemiške rodbine, Ursini Blagaj. Grof Rihard Ursini Blagaj (1786-1858) se je namreč leta 1808 poročil s sedemnajstletno baronico Antonijo Polhograjsko, solastnico dvorca, in se preselil v Polhov Gradec. V njegovem času je graščina postala zbirališče razsvetljencev. Tu je grof Blagaj petdeset let upravljal posestvo, podpiral in pospeševal je razvoj kmetijstva, domače obrti, bil je velik zagovornik in mecen umetnosti ter se zavzemal za vsestranski razvoj teh krajev. Bil je tudi prvi župan Polhovega Gradca. Ob gospodarstvu se je intenzivno ukvarjal z mineralogijo in botaniko. Leta 1837 mu je kmet iz Polhovega Gradca prinesel neznano rastlino, ki jo je že naslednji dan poslal v Deželni muzej v Ljubljano svojemu prijatelju botaniku Henriku Freyerju, ki jo je po najditelju poimenoval Blagajev volčin.
Leta 1875 je posestvo kupila Luiza Urbančič iz Preddvora, njegova zadnja lastnica pa je bila Ana Delago. Po končani drugi svetovni vojni so graščino nacionalizirali in inventar razgrabili. Pozneje so v njej uredili osnovno šolo, ki je tu domovala do leta 1969. Graščina je nato propadala vse do devetdesetih let, ko je bila pod vodstvom Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo kulturne dediščine obnovljena. Leta 1999 je bila skupaj s parkom in Neptunovim vodnjakom razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2008 pa s strani lastnika, Ministrstva za kulturo, predana v upravljanje Tehniškemu muzeju Slovenije.
Tehniški muzej Slovenije je v letu 2012 uspel pridobiti finančna sredstva Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport za vrnitev originalnih kipov z Neptunovega vodnjaka v prostore graščine in njihovo stalno postavitev. Kipe so restavrirali v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, projekt postavitve pa je izpeljal Tehniški muzej Slovenije. Odprtje nove postavitve je bilo 7. decembra 2012 v okviru županovega sprejema.
Neptunov vodnjak na grajskem dvorišču v Polhovem Gradcu zaradi svoje edinstvene oblike predstavlja enega najzanimivejših kulturnih spomenikov 17. stoletja na Slovenskem. Pravokotni bazen obdajajo štirje vogalni stebri, bogato okrašeni z rastlinskim ornamentom, na katere so postavljene štiri nimfe, osrednja figura mitološkega božanstva Neptuna pa se dviga na osrednjem stebru, iz katerega se vodnjak po bronastih ceveh napaja z vodo.
Vodnjak je dal postaviti Mark Anton I. Kunstl pl. Baumgarten, kasneje poplemeniten v barona Polhograjskega, najverjetneje med letom 1658, ko je kupil graščino v Polhovem Gradcu, in letom 1678, ko Neptunov vodnjak že najdemo upodobljen v Skicni knjigi za Topografijo Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Natančna datacija pa je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Avtor vodnjaka do danes ostaja neznan.
Neptunov vodnjak je bil skozi 20. stoletje deležen več konservatorsko-restavratorskih posegov; zadnji se je začel leta 2000 z delno demontažo vodnjaka. Leta 2005 je projekt obnove vodnjaka prevzel Restavratorski center ZVKDS. Leta 2006 so demontirali še zadnjo figuro Neptuna z osrednjega stebra ter na prvotno lokacijo postavili restavrirane arhitekturne dele vodnjaka. Na stebre vodnjaka so leta 2008 postavili kopije štirih nimf in Neptuna, saj postavitev originalnih kipov zaradi njihove dotrajanosti ni bila mogoča.
Restavrirane originalne skulpture, ki so se vrnile v okolje v katerem so nastale pred ok. 350 leti, živijo svoje novo življenje v graščini, ponovno vsem na ogled.
