ZGODOVINA2020-10-02T08:09:59+02:00

Zgodovina Tehniškega muzeja Slovenije

Ustanovitev Tehniškega muzeja Slovenije

1946: Pobuda za ustanovitev Gozdarsko, lesnega in lovskega muzeja.

1947: V okviru Gozdarskega inštituta LRS v gradu Bistra osnovan Gozdarski, lesni in lovski muzej.

1949: Prof. ing. Ciril Rekar se ob osamosvojitvi tehniške fakultete zavzame za ustanovitev tehniškega muzeja pri ministru za prosveto LR Slovenije.

3. 4. 1951: Objavljena Uredba o ustanovitvi Tehniškega muzeja Slovenije v Uradnem listu LRS, št. 14.

16. 10.  1951: Objavljen pravilnik o ustroju in poslovanju Tehniškega muzej Slovenije v Uradnem listu LRS, št. 34. »1. člen: Tehniški muzej Slovenije v Ljubljani je znanstveni zavod katerega namen je, širiti in poglabljati spoznavanje in razumevanje razvoja proizvajalne in predelovalne tehnike na ozemlju Ljudske republike Slovenije.«

7. 12. 1951: Konstruira se uprava muzeja. Kot predsednik jo vodi ing. Ciril Rekar.

Zaradi pomanjkanja razstavnih in depojskih prostorov formiranje in ustanavljanje tehniških zbirk na področju Slovenije, ki so se z leti večinoma osamosvojile: kovaški muzej v Kropi, delavski muzej na Ravnah, mestni muzej v Idriji, tekstilni muzej v Kranju, steklarska zbirka v Hrastniku, železarski muzej na Jesenicah, premogovniški muzej v Velenju.

1952–1963: Prvi ravnatelj muzeja, prof.  Franjo Baš.

1952: Priključitev Gozdarskega, lesnega in lovskega muzeja (formalno šele leta1955)

25. 10. 1953: Odprtje prvih muzejskih zbirk Tehniškega muzeja Slovenije za javnost. Prve zbirke: urejanje in gojenje gozdov, izkoriščanje gozdov, žagarstvo in lesna obrt ter lovstvo. Ing. Mirko Šušteršič prvi strokovni nameščenec gozdarskega, lesnega in lovskega oddelka.

1953–1954: Prvi uradni prostori v Kazini na današnjem Kongresnem trgu 1 v Ljubljani

1963–1994: Direktor muzeja Marjan Vidmar. V času njegovega vodenja muzej v Bistri s prvotnih 80 m2 razstavnih površin, doseže preko 6.500 m2 in cca 1.500 m2 novogradenj. Tehniški muzej Slovenije v Bistri postane največji slovenski muzej. Razvijejo se samostojni oddelki, ki obstajajo še danes: gozdarski, lesarski, lovski, ribiški, elektro-strojni, tekstilni, kmetijski in prometni.

Danes so na več kot 6.300 m2 razstavnih površin na ogled stalne zbirke ter občasne razstave s področja kmetijstva, prometa, gozdarstva, lesarstva, obdelave kovin, lovstva, ribištva, tekstila in tiskarstva elektrotehnike.

TMS po Sloveniji: Muzej pošte in telekomunikacij (Polhov Gradec), lovska, geodetska in Valvasorjeva grafično zbirka na gradu Bogenšperk pri Litiji, Usnjarna Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici in, ogledni depoji: v Soteski pri Dolenjskih Toplicah, v Pivki, depoji: Kočevje, Ptuj.

Zgodovina TMS v Bistri pri Vrhniki

Samostan

Prvi znani podatki o kraju segajo v rimsko dobo, o čemer pričajo ohranjeni rimski kamni v Bistri. Prvi pravi razcvet pa je Bistra doživela kot kartuzijanski samostan. Njegovi začetki so tesno povezani s koroškim vojvodo Bernardom Spanheimskim, ki je okoli leta 1220 poklical na Kranjsko prve kartuzijanske menihe. Njegov sin Ulrik Spanheimski je kartuziji z darilno listino dokončno zagotovil obstoj. Bistra (lat. Vallis iocosa), ki je bila poleg Žič (1160), Jurkloštra (1170) in Pleterij (1407) ena izmed štirih kartuzij na slovenskem ozemlju, je višek na kulturnem in gospodarskem področju dosegla v 14. stoletju. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani pomembne in dragocene iluminirane rokopise, ki so nastali v tem samostanu. Med njimi je tudi prepis Avguštinovega dela De civitate dei iz leta 1347.

Skozi stoletja so samostansko poslopje večkrat prizadeli požari in potresi, ki so Bistro malodane uničili. Čeprav se je od izvirne srednjeveške zasnove do današnjih dni ohranil le del malega gotskega križnega hodnika iz leta 1449, je še vedno slutiti veličino starodavnega samostana.

Jedro samostana je bila značilno kartuzijanska enoladijska cerkev iz 13. stoletja z malim križnim hodnikom, ob katerem so bili skupni prostori s kapiteljsko dvorano in jedilnico. Veliko površino na vzhodni strani je zavzemal veliki križni hodnik, ki je povezoval okrog njega nanizane meniške celice. Na sredini je bilo samostansko pokopališče. Cerkev, porušena leta 1808, je stala tam, kjer se danes dvorišče odpira proti parku.

Ob sedanjem baročnem prehodu na notranje dvorišče se nahaja kapela sv. Jožefa, okrašena z bogatimi štukaturami in freskami Antona Cebeja iz druge polovice 18. stoletja. V 16. stoletju so bila ob potoku dograjena gospodarska poslopja, v 17. pa so samostan predelali in mu dodali baročne arkade.

Grad

Leta 1782 je habsburški cesar Jožef II. izdal odlok o razpustitvi samostanov. Menihi so zapustili Bistro, premoženje pa je prešlo v roke verskega sklada, s katerim je upravljala država, dokler poslopja in okoliških posesti leta 1826 ni kupil trgovec in tovarnar Franc Galle. On in njegovi nasledniki so Bistri vtisnili podobo graščine, kakršno ima še danes. Po drugi svetovni vojni je bila graščina s celotno posestjo nacionalizirana. In prav v njej je muzej kmalu po ustanovitvi leta 1951 dobil svoje prostore.

Muzej

Namen ustanovitve TMS je bil evidentiranje, zbiranje, urejanje, hranjenje, varovanje, posredovanje in zaščita tehniške dediščine, povezane z razvojem obrti in industrije na slovenskih tleh. Ob tako široko zastavljeni nalogi ter pomanjkanju razstavnih in depojskih prostorov so postopno v posameznih krajih ustanavljali posebne tehniške zbirke, ki so se z leti osamosvojile. Mednje sodijo Kovaški muzej v Kropi, Mestni muzej v Idriji, tekstilna zbirka v okviru Gorenjskega muzeja v Kranju in železarska zbirka na Jesenicah.

Prve zbirke TMS v Bistri, ki so obravnavale gozdarstvo in lovstvo, so odprle vrata javnosti leta 1953. Danes so na več kot 6000 m2 razstavnih površin na ogled stalne zbirke s področij kmetijstva, prometa, gozdarstva, lesarstva, lovstva, ribištva, tekstila, tiskarstva in elektrotehnike. Poleg muzeja v Bistri se dislocirane enote nahajajo še v Polhovem Gradcu, kjer je urejen Muzej pošte in telekomunikacij, na gradu Bogenšperk, kjer sta obiskovalcem na ogled Slovenska geodetska zbirka in Valvazorjeva grafična zbirka ter v Soteski in Pivki, kjer se nahaja deponirana zbirka predmetov.

Oglejte si animirano zgodovino Bistre:

Vodja projekta: Irena Marušič
Idejna zasnova: Ajda Kozjek, Irena Marušič, Mojca Slapar
Scenarij: Ajda Kozjek, Mojca Slapar
Ilustracija: Matjaž Dekleva
Animacija in vizualna interpretacija: Maša Kozjek, Matjaž Dekleva
Tehniški muzej Slovenije, 2016

Zgodovina gradu Polhov Gradec

Arheološka izkopavanja na mestu današnjega gradu, ob njegovi obnovi v devetdesetih letih 20. stoletja so pokazala, da graščina izvira iz 14. in 15. stoletja.

Glede na prvo pisno omembo je grad najverjetneje stal že leta 1315 in je bil verjetno lesen, prva zidana faza pa sega v časovne okvire 14. in 15. stoletja. Višina prvotnega »stolpastega« dvora je verjetno segala vsaj do višine današnjega nadstropja, medtem, ko je bilo drugo nadstropje leseno. V graščini so še prepoznavni elementi iz prvih gradbenih faz, omeniti velja lesen strop in kamnite gotske portale v notranjščini.

Podoba graščine se nam je ohranila v bakrorezih Antona Trosta iz Valvasorjeve Topografije (1679) in Slave Vojvodine Kranjske (1689).

Renesančni volumen grajske stavbe je bil tako dokončno definiran pod lastništvom grofa Jurija Khisla, potomca lastnika steklarne na Fužinah v Ljubljani. V tistem času so bila okna graščine tudi že zastekljena, o čemer pričajo pihanci, najdeni med arheološkimi izkopavanji.

Proti koncu 17. stoletja je bila spremenjena grajska fasada, ki je postala somerna, portal je izgubil renesančno trikotno čelo, kar je na bakrorezu še vidno. Vogale stavbe so poudarili s slikanim šivanim robom. Viri poročajo, da je Mark Anton Kunstel pl. Baumgarten, ki je leta 1658 postal lastnik, dal graščino prenoviti, zgradil je grajsko kapelo, na dvorišču pa razgledni stolp z uro in Neptunov vodnjak.

Konec 18. ali v začetku 19. stoletja je bil graščini dograjen še zadnji severozahodni vogal. V tem času je nastal tudi današnji glavni portal in vsa okna na glavni fasadi so dobila enotne kamnite okvirje.

Po rodbinski liniji Bilichgraetzov je posestvo v prvi polovici 19. stoletja prešlo v posest kranjske plemiške rodbine, Ursini Blagaj. Grof Rihard Ursini Blagaj (1786-1858) se je namreč leta 1808 poročil s sedemnajstletno baronico Antonijo Polhograjsko, solastnico dvorca, in se preselil v Polhov Gradec. V njegovem času je graščina postala zbirališče razsvetljencev. Tu je grof Blagaj petdeset let upravljal posestvo, podpiral in pospeševal je razvoj kmetijstva, domače obrti, bil je velik zagovornik in mecen umetnosti ter se zavzemal za vsestranski razvoj teh krajev. Bil je tudi prvi župan Polhovega Gradca. Ob gospodarstvu se je intenzivno ukvarjal z mineralogijo in botaniko. Leta 1837 mu je kmet iz Polhovega Gradca prinesel neznano rastlino, ki jo je že naslednji dan poslal v Deželni muzej v Ljubljano svojemu prijatelju botaniku Henriku Freyerju, ki jo je po najditelju poimenoval Blagajev volčin.

Leta 1875 je posestvo kupila Luiza Urbančič iz Preddvora, njegova zadnja lastnica pa je bila Ana Delago. Po končani drugi svetovni vojni so graščino nacionalizirali in inventar razgrabili. Pozneje so v njej uredili osnovno šolo, ki je tu domovala do leta 1969. Graščina je nato propadala vse do devetdesetih let, ko je bila pod vodstvom Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo kulturne dediščine obnovljena. Leta 1999 je bila skupaj s parkom in Neptunovim vodnjakom razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2008 pa s strani lastnika, Ministrstva za kulturo, predana v upravljanje Tehniškemu muzeju Slovenije.

Tehniški muzej Slovenije je v letu 2012 uspel pridobiti finančna sredstva Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport za vrnitev originalnih kipov z Neptunovega vodnjaka v prostore graščine in njihovo stalno postavitev. Kipe so restavrirali v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, projekt postavitve pa je izpeljal Tehniški muzej Slovenije. Odprtje nove postavitve je bilo 7. decembra 2012 v okviru županovega sprejema.
Neptunov vodnjak na grajskem dvorišču v Polhovem Gradcu zaradi svoje edinstvene oblike predstavlja enega najzanimivejših kulturnih spomenikov 17. stoletja na Slovenskem. Pravokotni bazen obdajajo štirje vogalni stebri, bogato okrašeni z rastlinskim ornamentom, na katere so postavljene štiri nimfe, osrednja figura mitološkega božanstva Neptuna pa se dviga na osrednjem stebru, iz katerega se vodnjak po bronastih ceveh napaja z vodo.
Vodnjak je dal postaviti Mark Anton I. Kunstl pl. Baumgarten, kasneje poplemeniten v barona Polhograjskega, najverjetneje med letom 1658, ko je kupil graščino v Polhovem Gradcu, in letom 1678, ko Neptunov vodnjak že najdemo upodobljen v Skicni knjigi za Topografijo Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Natančna datacija pa je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Avtor vodnjaka do danes ostaja neznan.
Neptunov vodnjak je bil skozi 20. stoletje deležen več konservatorsko-restavratorskih posegov; zadnji se je začel leta 2000 z delno demontažo vodnjaka. Leta 2005 je projekt obnove vodnjaka prevzel Restavratorski center ZVKDS. Leta 2006 so demontirali še zadnjo figuro Neptuna z osrednjega stebra ter na prvotno lokacijo postavili restavrirane arhitekturne dele vodnjaka. Na stebre vodnjaka so leta 2008 postavili kopije štirih nimf in Neptuna, saj postavitev originalnih kipov zaradi njihove dotrajanosti ni bila mogoča.
Restavrirane originalne skulpture, ki so se vrnile v okolje v katerem so nastale pred ok. 350 leti, živijo svoje novo življenje v graščini, ponovno vsem na ogled.