Zgodovina gradu Polhov Gradec2020-01-17T10:49:27+02:00

Zgodovina gradu Polhov Gradec

Arheološka izkopavanja na mestu današnjega gradu, ob njegovi obnovi v devetdesetih letih 20. stoletja so pokazala, da graščina izvira iz 14. in 15. stoletja.

Glede na prvo pisno omembo je grad najverjetneje stal že leta 1315 in je bil verjetno lesen, prva zidana faza pa sega v časovne okvire 14. in 15. stoletja. Višina prvotnega »stolpastega« dvora je verjetno segala vsaj do višine današnjega nadstropja, medtem, ko je bilo drugo nadstropje leseno. V graščini so še prepoznavni elementi iz prvih gradbenih faz, omeniti velja lesen strop in kamnite gotske portale v notranjščini.

Podoba graščine se nam je ohranila v bakrorezih Antona Trosta iz Valvasorjeve Topografije (1679) in Slave Vojvodine Kranjske (1689).

Renesančni volumen grajske stavbe je bil tako dokončno definiran pod lastništvom grofa Jurija Khisla, potomca lastnika steklarne na Fužinah v Ljubljani. V tistem času so bila okna graščine tudi že zastekljena, o čemer pričajo pihanci, najdeni med arheološkimi izkopavanji.

Proti koncu 17. stoletja je bila spremenjena grajska fasada, ki je postala somerna, portal je izgubil renesančno trikotno čelo, kar je na bakrorezu še vidno. Vogale stavbe so poudarili s slikanim šivanim robom. Viri poročajo, da je Mark Anton Kunstel pl. Baumgarten, ki je leta 1658 postal lastnik, dal graščino prenoviti, zgradil je grajsko kapelo, na dvorišču pa razgledni stolp z uro in Neptunov vodnjak.

Konec 18. ali v začetku 19. stoletja je bil graščini dograjen še zadnji severozahodni vogal. V tem času je nastal tudi današnji glavni portal in vsa okna na glavni fasadi so dobila enotne kamnite okvirje.

Po rodbinski liniji Bilichgraetzov je posestvo v prvi polovici 19. stoletja prešlo v posest kranjske plemiške rodbine, Ursini Blagaj. Grof Rihard Ursini Blagaj (1786-1858) se je namreč leta 1808 poročil s sedemnajstletno baronico Antonijo Polhograjsko, solastnico dvorca, in se preselil v Polhov Gradec. V njegovem času je graščina postala zbirališče razsvetljencev. Tu je grof Blagaj petdeset let upravljal posestvo, podpiral in pospeševal je razvoj kmetijstva, domače obrti, bil je velik zagovornik in mecen umetnosti ter se zavzemal za vsestranski razvoj teh krajev. Bil je tudi prvi župan Polhovega Gradca. Ob gospodarstvu se je intenzivno ukvarjal z mineralogijo in botaniko. Leta 1837 mu je kmet iz Polhovega Gradca prinesel neznano rastlino, ki jo je že naslednji dan poslal v Deželni muzej v Ljubljano svojemu prijatelju botaniku Henriku Freyerju, ki jo je po najditelju poimenoval Blagajev volčin.

Leta 1875 je posestvo kupila Luiza Urbančič iz Preddvora, njegova zadnja lastnica pa je bila Ana Delago. Po končani drugi svetovni vojni so graščino nacionalizirali in inventar razgrabili. Pozneje so v njej uredili osnovno šolo, ki je tu domovala do leta 1969. Graščina je nato propadala vse do devetdesetih let, ko je bila pod vodstvom Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo kulturne dediščine obnovljena. Leta 1999 je bila skupaj s parkom in Neptunovim vodnjakom razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2008 pa s strani lastnika, Ministrstva za kulturo, predana v upravljanje Tehniškemu muzeju Slovenije.

Tehniški muzej Slovenije je v letu 2012 uspel pridobiti finančna sredstva Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport za vrnitev originalnih kipov z Neptunovega vodnjaka v prostore graščine in njihovo stalno postavitev. Kipe so restavrirali v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, projekt postavitve pa je izpeljal Tehniški muzej Slovenije. Odprtje nove postavitve je bilo 7. decembra 2012 v okviru županovega sprejema.
Neptunov vodnjak na grajskem dvorišču v Polhovem Gradcu zaradi svoje edinstvene oblike predstavlja enega najzanimivejših kulturnih spomenikov 17. stoletja na Slovenskem. Pravokotni bazen obdajajo štirje vogalni stebri, bogato okrašeni z rastlinskim ornamentom, na katere so postavljene štiri nimfe, osrednja figura mitološkega božanstva Neptuna pa se dviga na osrednjem stebru, iz katerega se vodnjak po bronastih ceveh napaja z vodo.
Vodnjak je dal postaviti Mark Anton I. Kunstl pl. Baumgarten, kasneje poplemeniten v barona Polhograjskega, najverjetneje med letom 1658, ko je kupil graščino v Polhovem Gradcu, in letom 1678, ko Neptunov vodnjak že najdemo upodobljen v Skicni knjigi za Topografijo Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Natančna datacija pa je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Avtor vodnjaka do danes ostaja neznan.
Neptunov vodnjak je bil skozi 20. stoletje deležen več konservatorsko-restavratorskih posegov; zadnji se je začel leta 2000 z delno demontažo vodnjaka. Leta 2005 je projekt obnove vodnjaka  prevzel Restavratorski center ZVKDS. Leta 2006 so demontirali še zadnjo figuro Neptuna z osrednjega stebra ter na prvotno lokacijo postavili restavrirane arhitekturne dele vodnjaka. Na stebre vodnjaka so leta 2008 postavili kopije štirih nimf in Neptuna, saj postavitev originalnih kipov zaradi njihove dotrajanosti ni bila mogoča.
Restavrirane  originalne skulpture, ki so se vrnile v okolje v katerem so nastale pred ok. 350 leti, živijo svoje novo življenje v graščini, ponovno vsem na ogled.

Zapri