POŠTA NA ŽELEZNI CESTI

Železnica, ki je sredi 19. stoletja prinesla vsesplošni napredek ter spremenila življenjske razmere in navade ljudi, predstavlja pomemben mejnik tudi v razvoju poštnega prometa. Prednost železnice pred drugimi prevoznimi sredstvi je bila v rednosti njenih prevozov podnevi in ponoči, precejšnji hitrosti in veliki nosilnosti. Poštne postaje ob novo zgrajenih železniških progah so začeli opuščati, številni postiljoni in drugi poštni uslužbenci pa so ostali brez službe. Obcestne gostilne, hlevi za konje ter kovačije ob cestah so izgubljali svoj pomen. Poštna uprava se je sprva upirala uporabi železnice, ker je z njo izgubila izključno pravico do prevoza potnikov, vendar je kmalu spoznala njene prednosti. Uveljavili so se posebni poštni železniški vagoni in potujoča oz. ambulantna pošta (tudi ambulanca; beseda pa izhaja iz latinske besede ambulāns, ki pomeni premičen) je postala glavno prometno sredstvo za prevoz pošte.
Na Slovenskem je bila najprej zgrajena železnica iz Gradca, preko Maribora do Celja (1846), Ljubljane (1849) in do Trsta (1857). Že leta 1857 so na tej progi kar v potniškem vlaku uvedli prvo potujočo pošto pri nas.
Zaradi povečanja prometa so ob pomembnejših železniških križiščih in v večjih mestih ustanovili kolodvorske pošte. Pošta Ljubljana II. je obratovala na južnem kolodvoru že leta 1852. Potujoče pošte niso bile samostojne pošte, temveč so bile le oddelki stalnih kolodvorskih pošt. Označevali so jih z imenom začetne in končne postaje in z redno številko, na primer Ljubljana – Beograd 3.
V začetku so za ambulantne pošte uporabljali preproste vagone, leta 1858 pa je zaradi povečanega prometa pošta uvedla štiriosne vagone Pullman. V prvem delu vagona je bilo skladišče za pakete in vreče, v drugem pa za pisma ter delovni prostor za poštne uslužbence in razporejanje pošte. Poseben pravilnik je natančno predpisoval, kakšen mora biti poštni vagon. Ta je moral biti zelene barve z okovjem in armaturo iz črnega emajla ter s sivo streho. Določena je bila, na primer, celo barva napisov, odtenek barve sten v skladišču in celo v stranišču. Pohištvo v notranjosti pa je moralo biti v hrastovini oker barve.
Na potujočih poštah so poštni uslužbenci kar med vožnjo razporejali poštne pošiljke ter jih usmerjali in odpravljali po najhitrejši pošti do naslovnika. Ker so ambulance pošiljke tudi sprejemale, vagoni so namreč imeli tudi poštne nabiralnike, je imela vsaka poštni žig, s katerim so žigosali tiste pošiljke, ki so jih sprejeli neposredno na vagonu.
V začetku 20. let prejšnjega stoletja je v Sloveniji vozilo 20 potujočih pošt. Ko je konec dvajsetih let prejšnjega stoletja paketni promet narasel, pa so uvedli še posebne paketne ambulance. Po koncu druge svetovne vojne je železnica še vedno pomenila pomembno prevozno sredstvo tudi za pošto, zaradi vsesplošnega pomanjkanja pa so za prevoz poštnih pošiljk takoj po vojni uporabljali tudi konjske vprege, sle pešce ter prve redne avtobusne proge. V začetku petdesetih let so imeli za poštne prevoze na voljo 41 vagonov, 18 avtomobilov furgonov, 269 ročnih vozičkov in 189 koles, pošto so prevažali tudi na 83 avtobusnih progah.
Potujoče pošte so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v takratni Jugoslaviji začeli opuščati, leta 1962 ji je vozilo le še sedem. Konec osemdesetih let so pri nas delovale le še štiri potujoče pošte na relacijah Ljubljana-Zagreb in Ljubljana-Beograd. Zadnja vožnja potujoče pošte s poštnimi delavci na relaciji Ljubljana-Zagreb je bila 28. avgusta 1991, čeprav so pošiljke na tej relaciji brez uslužbencev prevažali z vlaki še vse do leta 1996.

VLAK – PREVOZNO SREDSTVO ZA PREVOZ POŠTE

Razvoj prevoznih sredstev je bil vedno odločilen dejavnik pri razvoju komunikacij. Sredi 19. stoletja je politika gradnje novih cest, ki jo je začrtal Fontes Pereira de Melo (minister za javna dela), omogočila pospešitev poštnih storitev za prevoz pošte in ljudi.
Kljub temu je bila povezava med glavnim mestom in večjimi mesti na severu še zelo počasna in predraga. Vedno bolj pomembno je bilo slediti napredku, ki ga je Evropa doživljala z uvedbo parne lokomotive.
Razvoj železnice bi državi omogočil lažji in hitrejši prevoz pošte ter občutno zmanjšanje stroškov, kar bi omogočilo dostopnejšo komunikacijo med prebivalci.
Na Portugalskem so 28. oktobra 1856 odprli železniško progo na odseku, ki je povezoval Lizbono in Carregado. Že naslednji dan je Splošna kraljeva podinšpekcija za pošto in poštne urade na železnico dala prve poštne torbe, s čimer je izpolnila pogodbo, sklenjeno med vlado in Kraljevo železniško družbo, ki je določala, da se poštne torbe in njihovi vozniki brezplačno in v dobrih pogojih prevažajo v vagonih na hitrejših vlakih. To je bil začetek pomembne posodobitve poštnih storitev.
Kasneje, ko je bila odobrena ustanovitev potujočih poštnih uradov na železnicah, se je Splošna podinšpekcija z Nemčijo pogajala glede nakupa osmih vagonov “potujoče pošte”.
Poštni vagoni so bili priključeni na preostale vagone vlaka in so delovali kot potujoči poštni uradi. Ustrezno usposobljeni poštni delavci so bili odgovorni za obravnavo pošte, ki se je izvajala na poti, kar je omogočalo delitev pisem po namembnih krajih in zbiranje pošte v nabiralnikih na železniških postajališčih. Pošta so obravnavali v posebnih kabinah brez prekinitev, zaradi česar so morali zaposleni delati podnevi in ponoči.
Dejavnost potujoče pošte je skrajševala razdalje med številnimi kraji v državi, hkrati pa so si pot utirale tudi telegrafske linije, ki so omogočile nov način komuniciranja.

Z izjemo obdobja med 1869-1875, ko je kriza v državi pripeljala do ukinitve potujočih poštnih postaj, je bila njihova dejavnost v polnem teku vse do leta 1990, ko jih je nadomestil cestni promet.