Poštni rog

Poštne službe v Evropi so skozi zgodovino uporabljale poštni rog, zapise o tem pa najdemo od 16. stoletja naprej. Sel, ki je uporabljal poštni rog, se je imenoval postiljon, bil je pomembna figura in je bil zadolžen za izročanje pisem na gradovih, po posestvih ali v krajih, kjer so pričakovali pošto.

Na Portugalskem je postiljon jezdil na konju, v roki je nosil trobento, rog ali trobljo. Z instrumentom je dal tudi znak za slovo, ko se je odpravljal proti naslednji destinaciji. Figuro poštnega sla s poštnim rogom so kmalu začeli zamenjevati s samo dejavnostjo. Ko so zaslišali glas roga, so rekli “prihaja poštni sel” oz. “correio” – ta izraz danes označuje pošto samo. Morda se je ravno zato ta izraz ohranil iz starih časov in je še živ v sedanjosti in je v mnogih državah sveta postal najvidnejša “znamka” poštnih storitev.

V Kroniki kralja Janeza I. (iz leta 1450) avtorja Fernãoa Lopesa najdemo najstarejši zapis o delu postiljona v Lizboni:

“Bil je torek in bilo je veliko ljudi popoldne v stolnici (v Lizboni), kjer so kot ponavadi  molili zdravamarijo, in prijezdil je fant João Martins Cozinho, doma iz Alenquerja, ki je tistim iz mesta naznanil, naj se radostijo. Kajti ni bilo dvoma, da se je kralj, njihov gospod, bojeval s Kastiljskim kraljem in ga je porazil in premagal na bojnem polju.”

V času monarhije je bil uradni logotip portugalske pošte kronski grb. Z nastopom republike leta 1936 je ta prevzel obliko posebnega modela nebesne krogle, na kateri je ščit z grbi, ki ga prebada žarek, ki pomeni telekomunikacije.

“Sel na konju”, ki piha v poštni rog z ravno cevjo, je iz leta 1953 in je bil večkrat spremenjen – 1964, 1993, 2004 in 2015 – ko je dobil podobo, ki jo uporabljamo še danes.

Praviloma sta “trobenta” ali “rog” lahko instrumenta z ravno ali zakrivljeno cevjo. Zaradi pogostejše uporabe je na Portugalskem “postiljon” upodobljen z “vojaškim rogom”, ki ima bolj ravno cev, kot angleški rog, medtem ko se v drugih državah, kot na primer v Sloveniji, običajno uporablja tako imenovani “zaviti rog”.

Postiljoni, ki so se na Slovenskem pojavili z uvedbo jezdne pošte v 17. stoletju, so bili poštni uslužbenci, ki so prevažali poštne pošiljke. Na poštnih postajah so skrbeli za konje in poštne vozove. Nosili so službene uniforme in pri delu uporabljali poštne rogove. Pred prihodom na postajo so z njim naznanjali pomembnost vožnje, da so bili uradni postopki čim hitreje opravljeni.

S posebnim poštnim signalom so postiljoni naznanili, da se morajo vsa vozila umakniti s ceste ali pa da morajo na poštni po­staji pripraviti ustrezno število konj za menjavo. Medeninast poštni rog z okrasnim trakom, ki je danes na ogled v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, je bil dolga leta v lasti družine Tomšič, ki je imela v zakupu lokalno pošto.

Sredi 19. stoletja se je poštna de­javnost močno povečala in poštna uprava je izvedla korenito reformo. Uvedene so bile šte­vilne novosti, kot so poštna znamka, denarne nakaznice, dopisnice, razglednice idr. Število po­štnih uradov je naraščalo. V večjih mestih so bili državni, v njih so služ­bovali državni uslužbenci, v manjših krajih pa so prevladovali pogodbeni poštni uradi, ki jih je država dajala v zakup. Zakupniki so dobivali letno plačo, ki je bila odvisna od dohodka na pošti, in letno povprečnino za kritje stroškov. Ustano­vitev poštnega urada je v tistem času pomembno prispevala k razvoju kraja.

Za pridobitev poštnega urada v Pol­hovem Gradcu so si prizadevali šte­vilni ugledni krajani, med njimi žu­pan Janez Tomšič, ki je leta 1869 prevzel vodenje pogodbene pošte. Za prevoz v Ljubljano in nazaj si je kupil kobilico in poštni voz. Ker je bilo po­šiljk malo, poslovanje in z njim prihodek pa odvisen od prometa, je večkrat kar sam napisal pismo, da je šla pošta vsaj z enim pismom na pot. Po njegovi smrti je poštni urad nekaj časa vodila njegova žena in kasneje hči. Ob nenapovedanem pregledu delovanja pošte leta 1891 je viš­ji poštni komisar direkcije v Trstu ugotovil, da je pošta v Polho­vem Gradcu zelo majhna in da poslo­vanje ni zadovoljivo urejeno. Odredil je, da poštni voz lahko potuje v Ljubljano samo še štirikrat na teden.

Po materini smrti se je v Polhov Gra­dec vrnil Janezov sin France in prevzel poštni urad. Povprečnina, ki so jo pogodbeni poštarji prejemali od države za materialne stroške in dostavo pošte, je bila običajno precej manjša od dejanskih stroškov. Ker je bila odvisna od števila odjemalcev, si je France Tomšič ves čas prizadeval za nove stranke. »Na vse strani sem delal, da bi pošto povzdignil. Ko se je ustanovila mlekarna, sem sam delal zaboje za odpošiljanje masla ter pri­dobil nekaj odjemalcev,« je zapisal.

Zadnji poštni voz s postiljonom je peljal v Ljubljano konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. Ko je v Polhov Gradec v tridesetih letih prejšnjega stoletja pripeljal prvi avtobus, je po­šta začela potovati z redno avtobu­sno linijo. Takrat je postiljon še zad­njič uporabil poštni rog, ki je danes del zbirke Muzeja pošte in telekomu­nikacij v Polhograjski graščini.