Prijazni glas iz telefonske slušalke

Izum telefona  je spodbudil hiter razvoj telefonije tudi na Slovenskem. Telefonski aparati so bili sprva med seboj neposredno povezani, pri vse večjem številu naročnikov pa je postalo takšno telefoniranje nepraktično in predrago. Za vzpostavljanje zveze med posameznimi telefonskimi naročniki so začeli graditi telefonske centrale, v katerih so zvezo ročno vzpostavljali telefonisti. Na javne ročne telefonske centrale so bili priklopljeni telefonski naročniki ali manjše hišne telefonske centrale, ki so jih na primer uporabljali v hotelih ali tovarnah.

Prva ročna telefonska centrala na Slovenskem je bila postavljena 16. oktobra 1897 v novi poštni palači v Ljubljani. Nanjo je bilo priključenih 89 naročnikov in javna telefonska govorilnica. V časniku Slovenec so ta dan zapisali, da se bosta v Ljubljani začela zvončkljanje in klicanje na vse strani. Dva meseca pozneje so za promet odprli še centralo v Mariboru, na katero je bilo priključenih 19 naročnikov in ena javna telefonska govorilnica. Obe centrali sta bili vključeni v medkrajevno telefonsko zvezo Dunaj−Gradec−Maribor−Ljubljana−Trst v skupni dolžini 505 kilometrov.

Zaradi ekonomskih, socialnih in družbenih razlogov so na telegrafskih uradih konec 19. stoletja začeli zaposlovati predvsem ženske telegrafistke in telefonistke. Ženske so bile pri tem delu spretnejše in natančnejše, poleg tega pa so telefonski naročniki iz centrale raje zaslišali prijazen ženski glas, ki je bil zaradi višine tudi bolj razumljiv. Poklic telegrafistke in telefonistke je tako postal tipičen in skoraj izključno ženski poklic.

Delo na ročnih telefonskih centralah je bilo zahtevno in odgovorno. Na dan so vzpostavile tudi do 300 zvez, ves čas spremljale pogovore in skrbele, da so bile linije čim bolj izkoriščene. Telefonistke na mednarodnih linijah so znale več jezikov in so zaradi časovnih razlik delale podnevi in ponoči.

Po prvi svetovni vojni je slovenska poštna uprava poskrbela za razmah telefonskega prometa. Ženske so se vse bolj uveljavljale in si za delo postopoma izborile več pravic ter višjo plačo. Kandidatke so morale pred vstopom v službo opraviti posebne tečaje, ves čas so se izpopolnjevale in se udeleževale tudi tekmovanj. Po drugi svetovni vojni so za delo na telefonskih centralah začeli usposabljati slepe in slabovidne, sprva na tečajih za telefoniste, leta 1962 pa je bila zanje v Škofji Loki ustanovljena posebna Šola za telefoniste.

Modernizacija telegrafskih storitev, postopna popolna avtomatizacija telefonskega prometa in prevlada novih tehnologij so privedli do zatona poklica telefonista in telegrafista. Kljub temu so bile ročne telefonske centrale pri nas v uporabi še v drugi polovici 20. stoletja. Do konca leta 1985 je bilo v Sloveniji v omrežje vključenih še osem ročnih telefonskih central. Zadnja ročna telefonska centrala v Sloveniji je nehala delovati septembra 1987 na pošti v Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah, od koder je bila prepeljana v Muzej pošte in telekomunikacij.

Eden najbolj dokumentiranih poklicev, ki prikazuje razvoj telekomunikacij na Portugalskem, je poklic žensk, zaposlenih v telefonskih centralah – telefonistk.

Leta 1882 je bilo na Portugalskem približno devet telefonistk. Njihovo število je raslo, tako da jih je bilo v letu 1900 v Portu petnajst in v Lizboni dvajset. Za osemurni delovnik so prejele mesečno plačo od tri in deset tisoč realov. Storitev je bila na voljo 24 ur na dan. V nočnih izmenah med osmo uro zvečer in šesto zjutraj so delali moški, ki so čez dan imeli druge delovne obveznosti.

Delo telefonistk so lahko opravljati le ženske, ki so izpolnjevale določene zahteve: stare so morale biti 16 do 20 let in samske. Delale so namreč tudi ob koncih tedna, kar je bilo za poročene ženske tedaj nesprejemljivo. Poleg tega so morale biti visoke vsaj 1,50 metra, imeti dober sluh, jasen glas in brezhibno izgovorjavo. Kot za mehanike, sprevodnike in nižje uradnike je bila najnižja zahtevana izobrazba dokončana osnovna šola. Po temeljitem zdravniškem pregledu je telefonistka na tehnični šoli opravila dvomesečni tečaj, na katerem se je naučila kod operaterjev in spoznala delovanje telefonskega sistema, upravljanje telefonske centrale in predpise družbe. Pri delu s strankami so delodajalci od telefonistk pričakovali diskretnost, učinkovitost, predanost in prizadevnost. Na začetku 20. stoletja so morali telefonisti pred nastopom službe opraviti enomesečno pripravništvo, ki se je včasih podaljšalo v tri mesece. Za svoje delo niso prejeli nobenega plačila.

Telefonistka Odília Guimarães Seixas se je leta 1929 zaposlila v glavnem poštnem uradu Picaria na severu Portugalske. Njena prva plača je znašala 180 eskudov. Po zaključenih dveh letih nižje gimnazije (sedmi in osmi razred današnje osnovne šole) se je Odília dokaj dobro preživljala s pletenjem šalov. Vseeno se je odločila za poklic telefonistke, predvsem zaradi narave dela in statusa, ki ga je delo prinašalo. Uživala je v stiku z ljudmi – poznala je imena vseh svojih strank, njihove navade, razpoloženja, vedela je, kaj imajo radi. Telefonistke so na delovnem mestu morale nositi klobuk in nogavice, moški pa obleko. Med pol deseto in enajsto uro dopoldne je število klicev pogosto doseglo 3595, kar je v povprečju pomenilo več kot deset klicev na minuto na zaposlenega. Do leta 1940 so morala evropska in ameriška dekleta, ki so bila poročena ali so načrtovala poroko, to skrivati pred delodajalci, sicer bi ostala brez službe. V mračnih časih od 1910 in 1915 so mediji poročali o junaštvu telefonistk, ki so kljub izčrpanosti zaradi težkih in dolgotrajnih vojnih razmer zagotavljale komunikacije, pri tem pa ostajale enako profesionalne in prijazne kot pred vojno. 5. oktobra 1910 sta bombi, najbrž izstreljeni s Terreiro do Paço, šli skozi strešno okno stavbe, v kateri je bila postaja na ulici Conceição, in eksplodirali. Telefonistke in telefonisti svojih delovnih mest niso zapustili!

V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do izjemnega tehnološkega napredka v avtomatizaciji telefonskega omrežja (t. i. zlata doba APT) in vse večjega povpraševanja po telefonskih storitvah. Časi so se spremenili in z njimi narava dela. Pristen človeški stik je izgubljal pomen in tovrstno delo je počasi izginjalo. Velja pa omeniti, da je avtomatizacija pomembno vplivala na kakovost storitev, odzivni čas in stroške dela. Uporabnikom je prinesla ogromno koristi, saj so telefonske naročnine postale cenejše in zato dostopnejše.

Večina telefonistk je poklicno pot nadaljevala v informacijskih službah in službah za pomoč uporabnikom, nekatere pa so se preizkusile v storitvah, kot so bujenje, napoved časa in vremenska napoved.

Telefonistke, 1891. Hrani: Fundação Portuguesa das Comunicações, Iconographic archive	Telefonistke na ročni telefonski centrali na pošti Maribor 1, 1919–1920. Hrani: Tehniški muzej Slovenije.