Lovrenc Košir, poštni reformator

Lovrenc Košir je bil uradnik avstro-ogrskega dvornega poštnega knjigovodstva, ki je leta 1835 predlagal poštno reformo in uvedbo poštne znamke. Dvorno poštno knjigovodstvo na Dunaju je njegovo idejo zavrnilo. Njegova kasnejša prizadevanja, da bi mu priznali prvenstvo o ideji znamke, žal niso uspela. Košir je bil rojen 29. julija 1804 v Spodnji Luši pri Škofji Loki. Med letoma 1819 in 1825 je  najprej obiskoval ljubljansko gimnazijo Juventus Gymnasii Academici, nato pa za uradnike prirejen študij, imenovan filozofija, na jezuitskem liceju v Ljubljani. Šolanje je zaključil s študijem kmetijstva na c. k. liceju v Ljubljani. Ves čas je bil odličen učenec.

Leta 1828 je nastopil službo pri upravi c. k. vojaške intendanture v Ljubljani. Nato ga je pot zanesla v Italijo, kjer je začel s serijo državnih služb. V Benetkah je bil leta 1829 pripravnik v c. k. osrednjem državnem knjigovodstvu in v Milanu napredoval do asistenta prve stopnje. Že takrat se je v okviru svojega dela ukvarjal s sistemom in obračunavanjem poštnega prometa v Kraljevini Lombardiji – Benečiji.

Leta 1834 je bil poklican na Dunaj, v službo c. k. dvornega poštnega knjigovodstva, ki je bil najvišji poštni obračunski urad. Kmalu po predlogu reforme, še pred njeno uradno zavrnitvijo, je bil Košir prestavljen v Ljubljano na mesto ingrosista v ilirsko državno knjigovodstvo. 10. maja 1841 se je poročil z Amalijo Pluschk, nečakinjo beljaškega okrožnega glavarja in deželnega svetnika Thomasa Pluschka. Rodili so se jima trije otroci, hči Ana in sinova Theodor in August. Leta 1851 se je z družino preselil v Zagreb, kjer je nastopil službo računovodskega svetnika. V 70-ih letih 19. stoletja je zaradi jetike izgubil celo družino. Leta 1875 se je preselil na Dunaj, kjer je 7. avgusta 1879 umrl. Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

Lovrenc Košir je 31. decembra 1835 c. k. splošni dvorni komori poslal predlog reforme poštnega računovodstva. Po sprejetju pravilnika o pisemskih taksah 1. junija 1817 je bil v avstrijski monarhiji tarifni sistem zaračunavanja poštnih pošiljk izredno zapleten, zato je pogosto prihajalo do napak, običajno v škodo države. Košir je predlagal bolj učinkovit in enostavnejši način – uvedbo poštnega lističa-takse, torej znamke, s katerim bi bilo lažje slediti plačani poštnini. Njegov namen ni bila reforma samega tarifnega sistema, saj ni predvideval poenotenja tarif, ampak samo poenostavitev obračunavanja. Predlogu je priložil vzorčna pisma, na katerih so bile znamke, ki so ilustrirale njegovo zamisel. Znamke naj bi tiskali v zvezkih, ki jih je imenoval boletariji. Vprašanje, kam in kako bi znamko pritrdili na pismo, je pustil odprto. Ideja je prehitevala čas in je bila zavrnjena. Košir si je kasneje večkrat prizadeval za priznanje prvenstva pri izumu poštne znamke, vendar se je prvotna vloga reforme izgubila in vsi njegovi poskusi so bili zaman.

Prva znamka na svetu je bila izdana 1. maja 1840 v Veliki Britaniji po zamisli Rowlanda Hilla. Kmalu so tudi drugod po svetu začeli uporabljati znamke. V Avstrijskem cesarstvu, katerega del je bila tudi Slovenija, so znamke začeli izdajati deset let kasneje.

Tehtnica za pisma Lourença Antónia de Araúja

Ob svetovnem dnevu znanosti izpostavljamo Lourença Antónia de Araúja (1768), izumitelja tehtnice za tehtanje pisem, ki je močno vplivala na organizacijo in napredek poštnih storitev.

Po očetovem posredovanju je postal uradnik v Državnem sekretariatu za pomorske in čezmorske zadeve, kmalu zatem pa je dosegel čin majorja. Leta 1810 je bil imenovan za generalnega podinšpektorja kraljevega poštnega urada in to funkcijo je opravljal do konca življenja.

Med njegovim vodenjem je prišlo do velike reforme poštnega sistema s “Splošno uredbo za pošto in njene odvisne službe” iz leta 1815 in “Tabelo dni odhoda in prihoda poštnih pošiljk” iz leta 1818.

Med številnimi ukrepi, ki jih je sprejel ta podinšpektor, se mu je zdelo zelo pomembno izboljšati sistem tehtanja in poštnine pošiljk, da bi imela pošta od tega več prihodkov. Ideja o uvedbi praktičnih in občutljivih tehtnic na poštnih uradih se je torej počasi oblikovala.

Takrat je bila poštnina, ki jo je bilo treba plačati, določena glede na težo in razdaljo. Razdalja je bila razdeljena na pet območij, ki so se merila vsakih 10 milj do 40 milj in nato nad 40 milj; kar zadeva težo, je ta imela razpon med t. i. “preprostim pismom” in tistim s “6 osminkami do 1 unče” (1 unča = 28,35 g). Ta sistem tehtanja pisem je bil zapleten in je tudi znatno povišal stroške, ki so jih imeli prejemniki. Tisti, ki so živeli dlje, si niso mogli vedno privoščiti plačila poštnine za prejeta pisma, zato pisem na poštah pogosto niso dvigali, kar je pomenilo manj prihodkov za poštne službe.

V tem kontekstu je Lourenço Araújo izumil tehtnico za tehtanje pisem. To je bila tehtnica iz lesa in kovine s ploščo, na katero se je položilo pismo, kazalec pa se je premikal, dokler se ni ustavil na točki na razpredelnici in tako takoj pokazal pravilni znesek stroška, ki ga je bilo treba plačati. Velika iznajdba te tehtnice ni bila tehtanje, temveč prikaz pravilnega zneska stroška za vsako vrsto pisma, zaradi česar je bil ta postopek veliko zanesljivejši in hitrejši od prejšnjega. To je bilo še posebej pomembno pri zaračunavanju poštnine pri pismih iz tujih držav, ki so prispela po morju ali kopnem.

Tri tehtnice, ki jih je zasnoval Lourenço Araújo, je nato leta 1814, 1816 in 1852 v Lizboni izdelala nemška družina Haas. Prvi dve sta bili namenjeni pismom linijskih ladij iz Anglije in celine, zadnja pa pismom linijskih ladij iz Sredozemlja in Brazilije.

Pozneje je bila ena od originalnih tehtnic med prvimi tridesetimi razstavljenimi eksponati v Muzeju Generalne direkcije, ki ga je ustanovil Guilhermino de Barros. En primerek je bil podarjen Nemški poštni upravi, drugi pa Pariškemu poštnemu muzeju.

Tehtnice Lourenço Araúja so del zbirke Portugalske fundacije za komunikacije in si jih lahko ogledate v njenem muzeju ali muzejskih depojih.