Poštne postaje skozi čas

CURSUS PUBLICUS

Začetki organiziranega poštnega prometa na Slovenskem segajo v čas rimskega imperija. Stari Rimljani so že v 3. stoletju pred našim štetjem uvedli službo za prenašanje sporočila med senatom in provincami. Ob cestah so na razdalji enodnevnega potovanja stale poštne postaje s prenočišči, na katerih so bili na razpolago različni vozovi, vprege in potrebno osebje za prevoz pisem, denarja in paketov. Rimska državna pošta, ki jo je Konstantin Veliki imenoval Cursus publicus, je bila namenjena le za cesarjeve oziroma državne potrebe. S posebnim cesarjevim dovoljenjem pa so z njo lahko potovali tudi potniki.

ORGANIZIRANJE REDNE POŠTNE SLUŽBE NA SLOVENSKEM

Korenite spremembe v poštni organizaciji pri nas je prinesla izvolitev Maksimiljana I. za nemškega cesarja. Organizacijo pošte je podelil družini Taxis, ki je morala zagotavljati poštne povezave med vsakokratnim mestom vladarjevega bivanja in administrativnimi centri. Leta 1500 so vzpostavili poštno zvezo od Innsbrucka do Gorice, ljubljanski vicedom pa je uredil še podaljšek do Ljubljane.
Prvo javno poštno službo na Slovenskem je leta 1573 ustanovil nadvojvoda Karel. Pošto je dal v dedni zakup družini Paar, ki je organizirala poštno zvezo med Gradcem in Ljubljano. Zaradi trgovskih zvez so jo hitro podaljšali še do Gorice in Benetk. Na poštnih postajah, ki so bile največkrat v krčmah in gostiščih ob cestah, so ponujali izposojo konj s spremstvom postiljona, ki je opravljal delo današnjega pismonoše, ali celo najetje potovalnega voza. Valvasor navaja, da je bila glavna poštna postaja na Kranjskem v Ljubljani, kamor je vsak četrtek prihajala redna pošta z Dunaja in še isti dan odhajala proti Benetkam.

POŠTNA REFORMA V 19. STOLETJU

Poštna uprava je že v obdobju pred 1850 prejela več zahtev po poštni reformi. Njen poglavitni namen je bila uvedba plačevanja poštnine vnaprej. Kot dokazilo za plačano poštnino so uvedli poštno znamko.

Z razvojem prometa, industrije in trgovine se je poštna dejavnost močno povečala. Pošta je uvedla vrsto novih storitev. Naraslo je število poštnih uradov, ki so se delili na erarične, v katerih so službovali državni uslužbenci, in neerarične, ki jih je država dajala v zakup. Najnižje poštne enote so bile poštne nabiralnice, ki so v odročnih krajih sprejemale, odpravljale in dostavljale poštne pošiljke. Delo v njih je bilo častno in neplačano, zaupali so ga uglednim krajanom. Zaradi velikega prometa in slabih delovnih razmer so med leti 1894 in 1898 v Mariboru, Ljubljani in Celju zgradili mogočne poštne palače.

POŠTA V 20. STOLETJU

Ob razpadu Avstro-Ogrske je bilo slovensko ozemlje pod upravo petih poštnih direkcij, kar je oteževalo organizacijo lastne slovenske poštne uprave. Leta 1918 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Poštno in brzojavno ravnateljstvo za vse slovensko ozemlje. Pošte so bile državne in pogodbene. Po pomenu kraja in obsegu prometa so se delile v več razredov. Pomožne pošte so postopno zamenjale poštne zbiralnice.

Na Slovenskem je bila med drugo svetovno vojno in ob umiku okupacijskih enot poštna infrastruktura skoraj v celoti uničena, zato večina pošt ni delovala. Poštni uradi so bili v zelo slabem stanju. Ponekod je bilo pohištvo še vedno zasebna lastnina uslužbencev. Ti so službene obleke predelovali v zasebne, posebno zimske plašče, in jih celo prodajali. Pošiljke so razdeljevali ob nedeljah pred cerkvijo ali pa so jih puščali kar v prvi hiši na vasi. V naslednjih desetletjih so urade prenavljali oziroma jih preseljevali v boljše opremljene prostore.

Poštna organizacija je v 70. letih temeljila na sedmih zbirnih centrih, ki so zbirali in usmerjali pošiljke določenega območja. Glavni poštni center je bil v Ljubljani.

Takoj po osamosvojitvi Slovenije 25. junija 1991 je poštni promet sprva potekal nemoteno. Ob blokadah nekaterih cest so pošto vozili po obhodnih smereh, v vojašnice pa pošte niso dostavljali. Mednarodni promet je v času vojne potekal brez večjih težav, zaprta pa je bila proga proti Beogradu.
Naslednje leto je bila Pošta Slovenije sprejeta v Svetovno poštno zvezo. Leta 1995 je prišlo do ločitve Sestavljenega podjetja PTT Slovenije na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije.

POŠTNE POSTAJE NA PORTUGALSKEM

Razvoj poštnih postaj na Portugalskem predstavlja pomemben del zgodovine komunikacij, obenem pa nam to omogoča tudi pregled tehnoloških, družbenih in političnih sprememb v državi.

Med vladavino kralja Joãa V. se portugalska poštna služba razširi po državi. Poštne postaje se uveljavijo v svojih krajih, medkrajevne poštne poti pa se dodatno okrepijo. Vse to botruje bistvenemu izboljšanju komunikacij med dvema največjima mestoma, Lizbono in Portom. Število poštnih postaj je v tem obdobju sicer še precej skromno.

Leta 1753 kralj José I. ustanovi Correios Gerais do Reino (Kraljevo pošto), ki dodatno okrepi delovanje poštnih postaj ter učinkovitost poštnih storitev. Te reforme so pomenile tudi ustanovitev prvih poštnih postaj v nekaterih mestih, kar je bistveno izboljšalo ter pospešilo komuniciranje v državi.

V naslednjih desetletjih se bistveno poveča trgovanje in posledično potreba po učinkoviti medkrajevni komunikaciji. Reforme poštnega sistema so tako postale nujne. Te spremembe so botrovale še večjemu številu poštnih postaj v krajih in mestih, kar je pomenilo začetek modernizacije pošte.

Izvor dostavljanja pošte od vrat do vrat se lahko v pisni obliki izsledi v leto 1801, v praksi pa to postane realnost leta 1821. Pred tem so morali ljudje iti do postaje in tam prevzeti pošto, ki je bila pripeljana s poštno kočijo (Mala-Posta)
Pošta postane ključen del državne infrastrukture v času revolucije leta 1910. Mreža poštnih postaj se je razširila tako, da je bila pošta dostopna tudi najbolj oddaljenim regijam in krajem v državi. Poštne postaje so se tedaj ustalile v najbolj prepoznavnih mestnih zgradbah.
Leta 1930 se na Portugalskem začnejo vzpostavljati telegrafske in telefonske mreže. Te so potrebovale več prostora za zaščito in vzdrževanje. V tem času so bile poštne postaje precej manjše zgradbe, ki tega vzdrževalnega dela niso mogle opravljati. Potrebne so bile večje poštne postaje in v ta namen so se začele graditi nove poštne postaje. Hitra sprememba je pomenila, da nove zgradbe niso imele gradbenega načrta.

Slaba organizacija med gradnjo novih poštnih postaj je posledično pomenila stagnacijo pri razvoju komunikacij. Ta situacija je trajala vse do sprejetja Splošnega gradbenega načrta (Plano Geral de Edificações).

Med letoma 1937 in 1941 so bile, pod nadzorom Generalne poštne administracije (ki jo je tedaj vodil Couto dos Santos), na Portugalskem zgrajene številne nove poštne postaje, ki so omogočale bolj ekspanzivno ter sodobno delovanje pošte. Tudi slogovno gledano, so bile te zgradbe precej bolj modernistične.

Funkcionalni, ergonomski, varčni in varni standardi so omogočili prilagoditev sodobnim potrebam ter dobre temelje za delo v prihodnosti. Tako so ustvarili podobo funkcionalne, učinkovite, natančne in organizirane poštne storitve.