Razglednice Ljubljane
Vseh razglednic Ljubljane je 65, večinoma izvirajo iz prve polovice 20. stoletja. Nekaj je panoramskih, večina pa prikazuje dele mestnega središča. So izredno dragocene, saj nam razkrivajo, kakšno je bilo mestno središče (in mesto) nekoč, tudi pred več kot sto leti.
LJUBLJANA IN TRAMVAJ
OSNOVNI PODATKI O RAZGLEDNICI:
Ime razglednice: Razglednica Ljubljane in tramvaja
Kratek opis vsebine razglednice: Stritarjeva ulica in Prešernov trg s pogledom na grad. Iz leta 1911
Klasifikacija: Ljubljana
Inventarna številka: 800:LJU;0003756
Čas uporabe: Začetek 20. stoletja (1911)
Izvor: Ljubljana
Mere: a=15,5 cm; b=10,9 cm
FOTOGRAFIJA SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:
(fotografijo povečaš tako, da klikneš nanjo)
.jpg) |
TEHNIČNI OPIS SPREDNJE STRANI RAZGLEDNICE:
Barvna podolgovata (vodoravno ležeča) razglednica je dolga 15 cm in visoka 10,5 cm. Prikazuje tramvaj na Marijinem trgu (današnjem Prešernovem trgu).
Celotna spodnja tretjina razglednice prikazuje Marijin trg. Rahlo pomaknjeno v desno, na spodnji tretjini razglednice, je na trgu tramvaj temno zelene barve, obrnjen rahlo v desno tako, da se vidijo samo okna na levi strani. Nad okni sta dve tabli z nerazločnim napisom. Tramvaj vozi v smeri današnje Čopove ulice.
Sprednji del tramvaja ima odprto ploščad z nadstreškom, ki asociira na balkon. Ploščad je na desni in spredaj zagrajena z ograjo, na levi pa je odprta – namenjena vstopu in izstopu potnikov. Na sredini sprednje ograje ima eno okroglo luč, nad katero je številka 10 v beli barvi. Na ploščadi stojita dve osebi s klobuki na glavi, s hrbtom obrnjeni proti nam.
Na skrajni levi strani trga je Prešernov spomenik. Na trgu je še deset ljudi, od tega šest v bližini Prešernovega spomenika, štirje v bližini tramvaja. Trg se proti zgornji polovici razglednice na levi in na desni zaključuje z žičnato ograjo, za katero je nabrežje Ljubljanice. V sredini razglednice, za tramvajem, je Stritarjev most (današnje Tromostovje). Za njim se razprostira Stritarjeva ulica. Na ulici je veliko ljudi, ki pa so zaradi oddaljenosti zelo majhni. Na levi strani Stritarjeve ulice je trinadstropna palača Kresija, na desni pa trinadstropni Filipov dvorec. V ozadju, na koncu Stritarjeve ulice, vidimo hiše z Mestnega trga.
Na zgornjem delu razglednice je grajski grič, na katerem se v celoti vidi Ljubljanski grad. Nebo nad Ljubljanskim gradom je modre barve.
Razglednica je obrobljena z 8-10 mm širokim belim robom. Rjava črta, ki poteka po sredini belega roba, je spodaj levo prekinjena z napisom: »Ljubljana l. 1911«.
ZGODOVINA UPODOBLJENEGA PREDMETA TEHNIŠKE DEDIŠČINE ALI POSTOPKA:
TRAMVAJ V LJUBLJANI (1901-1958). Prvi tramvaji so se pojavili v New Yorku že leta 1832, v Evropi pa so jih začeli uvajati šele po letu 1850. Prve tramvaje so vlekli konji. Konje so hoteli nadomestiti s parnim pogonom in pogonom na svetilni mestni plin in na razna goriva, vendar se to ni obneslo zaradi hrupa, dima, smradu, nerodnosti in nevarnosti. Uporaben je bil šele električni tramvaj (konec 19. stoletja).
Elektrika je prišla v Ljubljano po letu 1890, tramvaj pa je Ljubljana dobila leta 1901. Pri gradnji je sodelovalo 3000 delavcev. Ljudje so tramvaju obešali vsakovrstne nazive, kot so »trambulaj«, »drvarnica«, »koreta«, »ropotulja«, »pocestnica«. Ljubljančani so njegovo ime velikokrat izgovarjali kot »tranvaj«, fini ljudje pa so govorili: »Gremo se peljat z električno.«
Tramvajsko omrežje so sestavljale tri proge s širino tira 1 meter. Magistrat je bil s tiri povezan čez Tromostovje mimo glavne pošte in Ajdovščine z glavnim kolodvorom. Druga proga je potekala čez Mestni in Stari trg po Karlovški cesti, do Dolenjskega kolodvora na Rakovniku. Tretji krak pa je potekal mimo stolnice in živilskega do Ambroževega trga. Celotni sistem je bil elektrificiran z enosmernim tokom napetosti 500 V (voltov). Celotno omrežje prog je bilo dolgo več kot 5 kilometrov. Po prvotnem programu je bilo predvidenih 13 prog, a niso nikoli zaživele.
Vozniki so bili izpostavljeni vremenu, šele konec 20. let so čelne dele zasteklili. Tramvaj je lahko sprejel 30 potnikov (približno polovica jih je lahko sedela na klopeh) in je potoval s hitrostjo 15 km/h, dosegel je lahko tudi 30 km/h. Od začetka 30. let so razširili omrežje in povezali mesto tudi s Šentvidom in Vičem. Po vojni so začeli intenzivno obnavljati vozni park in izdelovati vozila, a vsi napori za posodobitev so bili neuspešni. Od začetka 50. let so začeli uvajati trolejbusni promet in tramvaj so nazadnje decembra 1958 ukinili. To je bila prenagljena in politična odločitev takratnih oblasti.
[Viri: Brate, T. Ljubljanski tramvaj včeraj – danes – jutri : katalog k razstavi Tehniškega muzeja Slovenije. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 1997; Hudolin, G., Bizjak, M. Tržaška cesta. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami : revija za domoznanske vsebine, 2012, letnik 1, št. 2, str. 65-67.]
**
POVEZAVE:
Zbirka razglednic iz dokumentacije Tehniškega muzeja Slovenije
RAZGLEDNICE:
